Po neki stari Hindujski legendi so nekoč vsa človeška bitja bila božanska, vendar so to njihovo božanskost začela tako zlorabljati, da se je Brahma, glavni bog, odločil ljudem to njihovo božanskost odvzeti in jo skriti tja, kjer je nikoli ne bo mogoče najti.

Spraševal se je, kam skriti njihovo božanskost. Sklical je svet bogov, da bi mu pomagali pri odločitvi. »Pokopljimo jo globoko v zemljo,« so dejali bogovi. Vendar je Brahma odgovoril: »Ne, to ne bo dobro, saj bodo ljudje kopali v zemljo in jo našli.« Nato so bogovi rekli: »Potopimo jo v najglobji ocean.« Vendar je Brahma odvrnil: »Ne, tudi tja ne, saj se bodo naučili potapljati v oceane in jo bodo našli.« Nato so predlagali bogovi: »Odnesimo jo na vrh najvišje gore in jo tam skrijmo.« A je Brahma ponovno odgovoril: »Ne, tudi to ne bo dobro, saj bodo nekega dne preplezali vse gore in si ponovno vzeli njihovo božanskost.« Bogovi so se vdali in rekli: »Ne vemo, kam naj jo skrijemo, saj kot kaže ne na zemlji ne v morju ne obstaja kraj, ki ga človeška bitja nekega dne ne bi dosegla.«

Brahma se je zamislil in po dolgem razmisleku dejal: »Tako bomo storili. Njihovo božanskost bomo skrili globoko v središče njihove lastne biti, saj ljudem nikoli ne bo padlo na misel, da bi jo iskali tam.«

Vsi bogovi so se strinjali, da je to odlično skrivališče in tako je bilo tudi storjeno. Vse od tedaj ljudje hodijo sem in tja po zemlji, kopljejo, se potapljajo, plezajo in raziskujejo – iščoč nekaj, kar je že znotraj njih samih.

In tako sleherniki, vsak po svoje, iščemo in raziskujemo svet okoli sebe, vsak po svojih zmožnostih, in pogosto ob tem pozabimo, kaj pravzaprav iščemo. In naše božansko še naprej ostaja v globini, morda v upanju, da se nekega dne vendarle umirimo in ga spustimo na plan.