V časih, ko najrevnejši in najbolj nezaščiteni ostajajo brez vrste klasičnih varovalk, se lahko po zdravstveno pomoč še vedno zatečejo k njemu. Za svojo neutrudnost in kleno humanitarno držo je bil nagrajen z vrsto priznanj: osebnost leta 2011 na Valu 202, leto pozneje častni občan Kamnika, leta 2013 osebnost leta po izboru bralcev Nedeljskega dnevnika in potem še predsedniški red za častne zasluge v Republiki Sloveniji. A iz mojega pogovora z njim je mogoče jasno sklepati, da mu veliko več kot vsa odlikovanja pomeni občutek, da je opravil svojo dolžnost do sočloveka. Bliža se devetdesetim, zato kot razumen človek seveda razmišlja o nasledniku na svojem pomembnem in zelo specifičnem položaju. Slišal sem govorico, da je pred še drugo upokojitvijo v življenju, zato sem se k njemu odpravil preverit, kako je s tem.

Kakšne so trenutne razmere v ambulanti Pro Bono?

Zadeve ustaljeno tečejo. Tudi dotok pacientov je stalen. Malenkost se je na srečo umirilo glede samostojnih podjetnikov. Torej jih ne propada več toliko, kot jih je recimo še lani, in jim ni treba več tako množično hoditi k nam. Kljub temu imamo pod črto dotok recimo deset do petnajst novih bolnikov na teden. No, zdaj spomladi jih bo spet malo več.

Mladi zdravniki bi radi delali! Zastonj bi delali, samo da bi lahko s svojim znanjem komu pomagali, medtem ko so »na čakanju«. A ne smejo migniti s prstom. Šest let in več so študirali na medicinski fakulteti, pa po diplomi uradno niso sposobni za delo. Kakšno oceno to vendar pomeni za našo osrednjo zdravstveno izobraževalno ustanovo?

Zakaj?

Ko se otopli, brezdomci od vsepovsod priromajo v Ljubljano. Tu imajo pač neprimerno večje delovišče za »žicanje«. No, letos je sicer tako mila zima, da jih veliko kar ostalo tu. In zaradi tople zime med njimi tudi ni toliko prehladnih obolenj. (Utrujen nasmešek.) Očitno brezdomski antigripin v obliki žganja deluje.

Slišal sem govorico, da ste pred še drugo upokojitvijo v življenju. Namreč tudi z vodstvene funkcije ambulante. Pri poznih osemdesetih vam vsaj malo počitka najbrž vseeno pripada?

Bojim se, da si tega še ne morem privoščiti. Težko je namreč najti zamenjavo. Kot vodja ambulante moraš prevzeti tudi številne administrativne funkcije, ki jih zdravniki le redko marajo.

Funkcija je, če prav razumem, povsem neplačana?

Seveda, tako kot delo vseh zdravnikov v ambulanti.

No, saj bi moral biti človek res prav malo nor, da bi vas zamenjal. Vsaj po merilih skupnosti tam zunaj …

(smeh) Še bolje je, če bi bil celo bolj kot malo nor.

Vi boste vztrajali, dokler ne najdete zamenjave?

Ne vidim druge možnosti. Da ne bi zaradi takega tehničnega problema vse skupaj nemara celo ugasnilo. Preveč trdega dela je bilo vloženega. Preveč ljudi je odvisnih od ambulante. Nekaj časa sem imel velike upe, da jo bo prevzela moja Sokamničanka, gospa Čebaškova … Z njo smo se že skoraj dogovorili, pa se je med smučanjem potem vanjo zaletel neki kamikaze, tako da ji je ob nedvomno naporni rehabilitaciji nekako zmanjkalo časa in volje. Seveda tudi zaradi zahtev njene nove službe, položaja predsednice Zdravniške zbornice.

Zdravniški sindikat zanima samo denar, denar, denar. Prav nič nenavadnega ni posameznega zdravnika najti delati na petih mestih hkrati, seveda v škodo matične ustanove! Zanje se sploh ne uveljavlja z zakonom predpisana konkurenčna klavzula! Vodje ustanov svojim uslužbencem v škodo ustanov na veliko podpisujejo dovoljenja za delo zunaj hiše. Zakonodaja pa jim pri tem »drži štango« in omogoča resnično bajeslovne izkupičke.

Zanimivo, smučarski kamikaze jo je z brezplačne funkcije poslal na eno najbolje plačanih v državi. No, ko sva že ravno pri dobrih plačah … Vsa ta leta poveljevanja socialni kliniki ste bili izjemno kritični do slovenskih zdravnikov, predvsem zaradi njihovega zaslužkarstva.

Heh, precej bolj kot do zdravnikov sem kritičen do sistema, ki »iznajdljivim« zaslužkarstvo omogoča. Najbolj kritičen sem prav do odločevalcev, ki naredijo vse, da se ja ne bi nič izboljšalo. Saj niti ni čudno, ko pa za to skrbijo tako močni in srditi lobiji, ki uporabijo vsa razpoložljiva sredstva proti vsakemu ukrepu za izboljšanje razmer. Že dolgo je tako, da je osnovni in pravzaprav edini cilj zdravstvenih odločevalcev ohraniti status quo oziroma nas po možnosti zapeljati še v hujšo amerikanizacijo zdravstva, kot smo ji že izpostavljeni.

Močne besede.

Ampak kako drugače razložiti stanje na terenu? Stvari sploh ne bi bilo tako težko vsaj za prvo silo urediti. A kaj ko spremembe zavirajo trije glavni lobiji: sindikat zdravnikov, zavarovalnice in določene strukture na ministrstvu za zdravje. Ministrstvo so spremenili v podaljšano roko sindikata in zavarovalnic, zato v zadnjem času vse bolj podpira privatizacijo v škodo zavarovancev. Predvsem pa se ne potrudi, da bi kdor koli za kar koli odgovarjal, zato lahko v prihodnosti pričakujemo samo še več afer z raznimi operacijskimi mizami in žilnimi opornicami. In zato nima narod, ki šteje za dve manjši kitajski mesti prebivalcev, niti krovne ustanove za nabavo, ki bi vse skupaj koordinirala.

Da bi s koordinacijo privarčevala bolnikom še kako potrebni denar?

Seveda! Ampak kaj bi to, ko pa lahko mirno še naprej naročamo po pet in po petnajst opornic, da nas imajo lahko ja za norce in nam pač privijajo provizije do stropa in še više! In ker je glavni cilj ohranitev statusa quo, ni nič čudnega, da ob naših čakalnih vrstah mlade zdravnike še vedno držijo stran od delovnega procesa, kolikor se le da dolgo!