V intervjuju nam je Dobnikar zaupal svoj pogled na človeka, medicino in bolezni. Razložil je, kaj vse vpliva na naše zdravstveno stanje in dobro počutje, kako si lahko sami pomagamo do boljšega zdravja ter na kakšen način bi morali delovati posamezniki, da bi s skupnimi močmi ustvarili nov sistem, ki bi deloval v prid človeka.
Dec 28, 2022
Dejansko živimo v praktično toksičnem okolju, sploh če pogledamo ta večja mesta. Uživamo predelano hrano. S tehnološkim in industrijskim razvojem smo zastrupili okolje, v katerem živimo in dihamo. Telo človeka, ki živi v takšnem okolju, ne more več optimalno funkcionirati. Tako prihaja do občasnega čiščenja. Pojavijo se določene bolezni, preko katerih se telo zdravi negativnih vplivov in neravnovesij, ki smo si jih sami povzročili. Vsa neskladja, do katerih je prišlo, želi popraviti, izločiti. Vedno so namenjena temu, da se telo pozdravi. Mi pa smo navajeni razmišljati, da bolezen pride kar tako.
Dejansko živimo v praktično toksičnem okolju, sploh če pogledamo ta večja mesta. Uživamo predelano hrano. S tehnološkim in industrijskim razvojem smo zastrupili okolje, v katerem živimo in dihamo. Telo človeka, ki živi v takšnem okolju, ne more več optimalno funkcionirati. Tako prihaja do občasnega čiščenja. Pojavijo se določene bolezni, preko katerih se telo zdravi negativnih vplivov in neravnovesij, ki smo si jih sami povzročili. Vsa neskladja, do katerih je prišlo, želi popraviti, izločiti. Vedno so namenjena temu, da se telo pozdravi. Mi pa smo navajeni razmišljati, da bolezen pride kar tako.
Človek potrebuje pristno povezavo s svojim srcem, da ponovno prepozna svoje talente in potenciale, ki jih nosi v sebi. Da spet začuti svoje telo in zdravilno energijo, ki se pretaka po njem. Da ponovno aktivira potencial samozdravljenja. Da okrepi povezanost z naravo, z drugimi ljudmi, pripadnost skupnosti, da deluje v skupno dobro. Mislim, da so to tiste osnove, ki lahko človeka postavijo nazaj v njegovo naravno, zdravo stanje. Potem začnejo vse te bolezni, ki nastanejo kot posledica kroničnega stresa in utrujenosti, ki ju povzroča življenje v našem sistemu, počasi odpadati, izginjati.
Ljudje smo navajeni na to, da so naše misli popolnoma raztresene. Z njimi smo ves čas v preteklosti ali v prihodnosti. Naš um nenehno premleva, kaj je bilo in kaj bo, zato smo neprestano v umski drami. Ves čas kalkuliramo, kaj je dobro in kaj ne, kaj bomo naredili in česa ne bomo. Pozabili smo živeti v tem trenutku. Tako ne moremo živeti polnega življenja. Ko nismo povezani sami s seboj, smo dovzetni za vse negativne vplive iz okolja. Zato je v tem svetu toliko problemov.
Medicina gleda na človeka z ozkega spektra. Je pa velikokrat, ko želimo razrešiti določene situacije v življenju, tudi bolezni, pomembno, da vidimo širšo sliko; da preučimo naše počutje, odnose in okolje, v katerem živimo. Pomembni so predvsem odnosi z našimi predniki in vzorci, ki smo jih od njih povzeli. Ko skušaš nekaj razrešiti s pomočjo znanosti, teh stvari ne opaziš, ker takrat gledaš z nekega ozkega področja. Tudi razvoj znanosti gre v to smer, da smo strokovnjaki na čedalje bolj ozkih področjih, pri čemer pride širša slika čedalje manj do izraza.