Kako naprej? Potrebno bo narediti presek čez zagonetke preteklosti in prenehati vsak s svoje strani vozel še bolj zategovati. Opravimo že vendar ta obred sprave in si dopustimo raznolikost, ki izziva misel in vodi duha v bolj odrešeno novost. Tako kot je bilo do sedaj, ne zdržim več! Slej ko prej napoči trenutek, ko potrebuješ razumevanje, ozdravljenje, odpuščanje, ko se moraš pobrati in nadaljevati svojo pot...

Biti zasvojen s pričakovano odličnostjo bližnjih ("najusodnejša" je zasvojenost z idealnostjo - idealizacijo najbližjih) pomeni, da nas bo njihovo resnično (torej nihajoče) razpoloženje/stanje kar naprej "gugalo" od v nas prebujenih odličnih razpoloženj do pasjih dni.

Seveda ne gre spregledati, da je v ozadju sleherne vladavine nekdo, ki usmerja dogajanja v svoj (tokrat globalni) interes. Nasilje tega Imperija je vedno manj prikrito - vedno bolj očitne so njegove brutalne metode. Očitno je, da današnjega sveta ne vodijo več vlade, ampak interes kapitala. Imperij, ki nas upravlja z denarjem, se je s svojo logiko pohlepa v tkivo človeštva zajedel kot rak in v vse družbene strukture razsejal metastaze - smrtonosne klice. Tudi ob očitnih dejstvih, da gre za podle manipulacije nad posameznikom in človeštvom ter ob preprečevanju govorjenja o njih je najučinkovitejši sistem zamahniti z roko in posmehniti se ob izjave: "Spet teorija zarote!" Večina ob tem klecne in umolkne, kljub jasnim uvidom, da se je ekonomizem v svoji sebični pohlepnosti zarotil proti večini človeštva. Stopiti v sporu na eno stran - poudariti prav(ico) le ene strani - in zamolčati prav(ice) tistih na drugi pomeni stopnjevati napetosti za spopad. Naš literat Evald Flisar pravi, da imamo časa "čedalje manj. Ne samo v življenju posameznika, ampak tudi v življenju sveta, ki se brezbrižno z vsemi močmi peha proti robu prepada, ki bo vase poskral tudi tiste brezimne pohlepneže, ki se sploh ne zavedajo, da so avtorji propada civlizacije."

Že po "naravi" se kar naprej in na vse možne načine delimo na dvoje, kar "cvet priviligiranih prebrisancev" izkorišča kot manipulativno sredstvo. Delijo nas in potem manipulirajo, da nam lažje (pravzaprav z lahkoto) vladajo. Divide et impera! (Deli in vladaj") - Prastari recept za obvladovanje, izkoriščanje/izžemanje množic je vedno učinkovit. Če svoje "vrojenosti v razdvojenost" v medsebojnih odnosih ne ozavestimo - ne upoštevamo - ne nadgradimo, se sami usužnjimo tistim, ki našo medsebojno nekonstruktivno konfliktno zlorabijo/uporabijo v dobiček.

Kako naprej? Potrebno bo narediti presek čez zagonetke preteklosti in prenehati vsak s svoje strani vozel še bolj zategovati. Opravimo že vendar ta obred sprave in si dopustimo raznolikost, ki izziva misel in vodi duha v bolj odrešeno novost. Tako kot je bilo do sedaj, ne zdržim več! Slej ko prej napoči trenutek, ko potrebuješ razumevanje, ozdravljenje, odpuščanje, ko se moraš pobrati in nadaljevati svojo pot...

Cerkev je moč in oblast zapeljala na napačno pot. Škandal je, če božja hiša postane biznis. Ne le v preteklosti, žal prepogosto tudi v sedanjosti dajejo prav "krščanske ustanove" zgled skrajno neetičnega početja. Pod isto krščansko streho na eni strani tako silna evangelijska pričevalnost v nesebični pomoči najbolj zavrženim, po drugi pa že kar mafijsko-finančne špekulacije. V cerkvi se skozi vso zgodovino konfrontirata dva koncepta: oblastniški in duhovno služeči. Vsekakor je nedopustno, če se politika ekonomizma preoblači v krščanstvo, še huje je, če se religiozne ustanove same spojijo z ekonomizmom. Misel, da boš s pozicije moči in oblasti lažje deloval krščansko, je v sami srčiki nezdružljiva s temeljnimi načeli evangelija. Cerkev doživlja na družbeni lestvici precejšnjo nepriljubljenost, zaupanje do nje očitno upada, a za to ni kriva zarota, kot slišimo pogosto od njenih visokih predstavnikov. Tisti med njimi, ki se ne nosijo "visoko" - tisti, ki so sklonjeni v stisko časa, tako da jo tudi sami okušajo -, običajno ne govorijo tako. Tisti vedo, da so kritike na račun Cerkve predvsem odraz razočaranja nad religiozno ustanovo, ki bi morala dati odgovor na duhovno ne-odrešenost časa, pa se ukvarja z vsem mogočim, le s temeljnim poslanstvom premalo ali preveč obrobno.

Kdaj se bomo zganili? Ko nam bo odžrla najdražje - ne le to, kar imamo navzven -, ko nas bo v izkoriščanju odtujila, da bi nas lažje razžrla tudi navznoter? Za tako nezavidljiv položaj je kriva tudi naša slepa vdanost. Že tolikokrat so nas "nategnili", mi pa ne doumemo, da se je treba iz pasivnosti, apatije prebuditi in postaviti mejo, ki jo terja spoštljivost do slehernega človeka in celotnega stvarstva.

Mirno dopuščamo, da nam po politiki(h) ekonomizma kradejo in si prisvajajo tudi to, kar nam je vsem dano - pravice, naravne danosti, vodne vire... Zver globalnega imperija bo hlastala, dokler bo imela po čem. Je nenasitna. Kdaj se bomo zganili?