Izpoved anonimne (morda izmišljene) mame, kako sta za ošpicami zbolela njen mož in otrok, ki se nista mogla cepiti zaradi okvarjanega imunskega sistema, zdaj pa naj bi trepetala za njuna življenja, čeprav za ošpicami ne umira skoraj nihče, so objavili skoraj vsi mediji. Anonimna (najbrž neobstoječa) gospa za okužbo obtožuje necepljene državljane in aktiviste za svobodno cepljenje. Komu koristi ta medijski linč in zakaj je nastal ravno zdaj?

Kako preroško sem zapisal v eni svojih objav: »Farmacevtska medicina je očitno zagospodarila nad državo in mediji. V nekaterih državah so začeli kazensko preganjati nasprotnike obveznega cepljenja. Ne zadoščajo več denarne kazni za neposlušne starše, visoke kazni čakajo vse, ki nasprotujejo medicinsko-farmacevtski industriji – tudi neposlušne zdravnike, znanstvenike in druge strokovnjake. Uspelo jim je spreti starše: tiste, ki jih je upravičeno strah cepljenja in tiste, ki jih je neupravičeno strah necepljenih.«

V boj za dobički medicinsko-farmacevtska industrija pošilja na videz nevtralne novinarje in starše, ki s srce parajočimi zgodbami, za svoje trpljenje obtožujejo necepljene državljane. Njim nihče ne more očitati finančnih povezav s farmacijo, ponarejanje raziskav, skrivanje podatkov in podobno. Mediji ne objavljajo zgodb po cepljenju poškodovanih otrok, ker ni uradnih dokazov (potrditev proizvajalcev cepiv in njihovih distributerjev), da so prav cepiva povzročila te poškodbe. Tako tisoče zares tragičnih zgodb (v naši mali državi) ostaja zamolčanih in prezrtih, udarna medijska novica pa je, da je nekdo zbolel za ošpicami. Neverjetno medijsko pozornost povzroča podatek, da je letos za ošpicami zbolelo 42 oseb, pred 45. leti pa je zbolelo 4.092, skoraj 10 krat več, a tudi takrat nihče ni umrl, kljub bistveno nižji stopnji znanja, higiene in medicinske podpore. Nobenemu se ne orosi oko zaradi uničenih življenj otrok in njihovih družin, ker baje ni dokazov, da je to posledica cepljenja. To, da sta dve osebi zboleli za ošpicami pa naj bi bilo dokazano posledica za nekaj odstotkov nižje precepljenosti, kar naj bi povzročali nevestni, neodgovorni, neinformirani in zapeljani starši, ki ne verjamejo v cepljenje. Je to res?

Precepljenost izraža odstotek cepljenih v ciljni skupini v nekem obdobju. Predpostavimo, da je v Sloveniji v enem letu 20.000 otrok, ki bi jih naj po programu cepili in če jih cepijo 19.000 je to 95 % precepljenost. Delež vseh teh otrok v številu prebivalcev v državi je 1 % (20.000 od 2.000.000), delež cepljenih pa še nižji – 0,95% (19.000 od 2.000.000). Ob predpostavki, da drugi prebivalci niso cepljeni (kar se je nujno zgodilo ob uvedbi cepljenja) je precepljenost prebivalstva 0,95%, torej nikakršna (19.000 od 2.000.000). Če se je 50-ih letih, od kdaj smo uvedli obvezno cepljenje, vsako leto cepilo enako število otrok (torej je bila precepljenost vsa leta 95%), je sedanja precepljenost prebivalstva 47,50 % (19.000 cepljenih x 5 let glede na 2.000.000 prebivalcev). Če bi bila v vseh 50-ih letih precepljenost 93%, bi bila precepljenost prebivalstva le za 1 % nižja; namesto 47,50 bi bila 46,50. Da bi bil ta en odstotek tako pomemben, lahko verjame le popolni naivnež ali pa nekdo, ki ima močan interes, da širi takšne neresnice. Edino podatek o precepljenosti celotnega prebivalstva je lahko pomemben, stopnja letne precepljenosti, kot smo videli, je v realnem življenju nepomembna. Omenjanje, da se ošpice pojavljajo, ker je precepljenost v nekaj letih padla na 93% je zelo zavajajoče. Laž! Prevara, ki ji nasedajo neinformirani državljani, mediji in na žalost politiki, kot je to naredil aktualni predsednik vlade, ko je ukinitev obveznega cepljenja neumno primerjal z ukinitvijo vojske in zatrdil, da je država za razliko od nekaterih staršev odgovorna.

Uporaba stopnje precepljenosti pri ugotavljanju kolektivne imunosti je velika manipulacija, ker:
– v državi je približno 832.000 oseb, rojenih pred uvedbo cepljenja, torej necepljenih, nihče pa ne, koliko jih je ošpice prebolelo,
– tisti, ki so cepljeni z enim odmerkom, veljajo za nezadostno cepljene, torej kot da ne bi bili nikoli cepljeni,
– nihče ne ve, ali so tisti, ki so polno cepljeni (dva odmerka) zares zaščiteni in koliko časa zaščita traja, saj veliko polno cepljenih zboli za ošpicami,
– prenašalci virusa so lahko tudi cepljeni, polno cepljeni in preboleli.

Da bi bilo pri vsem tem pomembno ugotavljanje precepljenosti na decimalko in da bi nas moralo skrbeti, ker je precepljenost v nekaj letih padla za kakšen odstotek? Nas imajo za idiote? Očitno. Ali se obnašamo kot idioti? Očitno!

Kakor koli že, stopnja dejanske precepljenosti prebivalstva je neugotovljiva in strašiti z njo je zelo zavajajoče, manipulativno, prevarantsko. Obtoževati necepljene, da so krivi in odgovorni, za pojav ošpic je nestrokovno, neresnično, neetično, podlo.

Na še eno pomembno stvar je treba opozoriti. Jasno in glasno. Proizvajalci cepiva in njihovi distributerji (državni regulatorni organi, ministrstvo za zdravje, nacionalni zavod za zdravje, zdravniška zbornica, zdravniki) vztrajno uporabljajo zavajajočo besedno zvezo, da so cepiva »učinkovita in varna«, podzavest preprostih ljudi to prevaja v »koristna in neškodljiva«. Zakaj zdravniki in vsi drugi ne uporabljajo besed »koristna in neškodljiva«? Za cepiva in vsa druga zdravila? Preprosto zato, ker je koristnost cepiv nedokazana in ker cepiva vsebujejo snovi, ki so škodljive. Pustimo v tem zapisu ob strani številne znanstvene dokaze, da so cepiva nekoristna in škodljiva in se vprašajmo, s kakšnimi dokazi proizvajalci cepiv in njihovi distributerji dokazujejo njihovo koristnost in neškodljivost. Ker teh dokazov nimajo, uporabljajo besede s popolnoma nedoločljivim pomenom: učinkovita in varna. Če se hočemo napiti, je alkohol v zmernih količinah zelo učinkovit in varen, ni pa koristen in je škodljiv.

Kako je s cepivi? Če bi bilo pri cepivih razmerje med koristnostjo in škodljivostjo podobno kot pri antibiotikih, nikjer na svetu ne bi obstajali nasprotniki (obveznega) cepljenja. Če bi proizvajalci in njihovi distributerji imeli enako prepričljive dokaze za cepiva kot za antibiotike, bi jih objavili. To bi bil dokončen konec planetarnega cepilnega odpora. Namesto teh dokazov, v bolj pošiljajo prestrašene državljane in podkupljene strokovnjake, politike in medije. Če bi bila cepiva varna in neškodljiva, bi proizvajalci prevzeli odgovornost za škodo in plačali milijardne odškodnine, tako jih plačujejo davkoplačevalci, torej tudi tisti, ki so prisilno cepljeni in so s cepivi poškodovani.

Le upanje je močnejše od strahu. Upanje, da obstaja nekaj, kar bo preprečevalo bolezni, odpravilo trpljenje in podaljšalo življenje je močnejše od strahu pred posledicami te skrbi. Kjer je upanje, ni znanja, kjer ni znanja, je vera, kjer je vera, je konflikt. Konflikti med tistimi, ki verjamejo in tistimi, ki ne verjamejo. Konflikti o tistem, kar je znano, ne obstajajo. Konflikti med verniki in neverniki so najbolj krvavi konflikti v zgodovini človeštva. Zdravila (cepiva sodijo med zdravila) ne bi smela biti predmet vere, ampak racionalne presoje o koristnosti in škodljivosti.

Proizvajalci in distributerji cepiv so lahko skriti. Njim ne bo treba neposredno nasprotovati predlogu zakona o odpravi obveznega cepljenja, za kar se je začel postopek zbiranja podpisov. In prav ob začetku te akcije se je pojavil medijski linč (to je začetek resničnega linča) tistih, ki terjamo jasne, konkretne, prepričljive in preverljive dokaze o koristnosti in neškodljivosti cepljenja, predsednik vlade pa je pohitel z izjavo, da bo obvezno (prisilno) cepljenje ostalo.

Proizvajalci in distributerji cepiv so lahko mirni. Verniki in plačanci bodo opravili ves posel.

klik