Naj za začetek poudarim: zavzemam se za dobro oskrbo starostnikov; menim, da mora biti dobra oskrba starostnikov še naprej ena od prednostnih nalog naše družbe; oskrbi starostnikov sem s kliničnim delom in študijem posvetil pol svoje profesionalne kariere.
Vrnimo se k naslovu. Uničiti državo je preprosto. Potrebujemo le strategijo, ki ponuja privlačen rezultat in ima zamolčane zakasnele neugodne posledice.
Prvi korak: covid – rešimo naša življenja. Privlačen cilj. Obrazne maske, skafandri, hektolitri razkužila, množično testiranje prebivalstva z drago laboratorijsko diagnostiko … Denar ni problem. Splošna karantena – osebni dohodek, ne da bi proizvajali, dvakrat minus, a denar ni problem. Žrtvujmo znanje in zdravje naših otrok, saj naše življenje nima cene. Ostati moram živ, bodite solidarni z mano. Rezultat strategije: potrošili smo ogromno denarja, cene v trgovinah naraščajo, številne generacije smo naučili napačnega odzivanja na krizne situacije, mnoge mladostnike smo pahnili v psihično stisko in jim zagrenili preostanek življenja, zrušili smo zdravstveni sistem, osebje domov starejših je utrujeno in izgorelo, zamajati nam je uspelo tudi šolski sitem.
Drugi korak: zakon o dolgotrajni oskrbi. Kdo si ne želi najboljše oskrbe za ostarele starše? Privlačen cilj. A zakon o dolgotrajni oskrbi bo imel katastrofalne dolgoročne posledice. Zakon predvideva tudi oskrbo starostnikov doma. Za oskrbo doma bomo, zaradi razpršenosti oskrbe, potrebovali več negovalnega osebja, kot ga potrebujemo za oskrbo starostnikov v domovih starejših. Oskrba bo zato dražja. Kje bomo dobili negovalno osebje, ki ga že zdaj primanjkuje? Kje bomo dobili finančna sredstva, ki jih že zdaj nimamo dovolj?
Oskrba starostnikov doma bo morda manj kakovostna od oskrbe v domovih starejših. Ste se že kdaj na poti domov, po napornem dnevu v službi, ustavili na obisku pri starših z demenco in v pol ure že devetnajstič odgovorili na isto vprašanje? Oskrba starostnikov ni le telesno zahtevna (le redki so schwarzeneggerji, ki z lahkoto dvigujejo 80-kilogramska bremena), za oskrbo starostnikov pogosto potrebujemo tudi jeklene živce. Raziskave so prav tako potrdile, da je oskrba oseb z demenco zahtevna – svojci, ki skrbijo za svojega družinskega člana z demenco, imajo višjo obolevnost. Oskrba starostnikov v domovih starejših je plod sodelovanja številnega negovalnega osebja, ki si po opravljeni izmeni, do naslednjega dne, lahko oddahne. Oskrba starostnika doma bo povezana le z dvema, morda tremi negovalkami, živci jim bodo zato hitreje popustili, kar bo privedlo do slabše oskrbe. Ne pozabimo, tako kot mi tudi negovalci niso superjunaki, ki bi z lahkoto zmogli skrbeti za naše ostarele starše.
Poskrbeli bomo za varnost naših starostnikov. Ko bodo padli, bodo pritisnili na SOS-gumb e-zapestnice za pomoč. Laž. Ko bodo padli, se bodo zmedli, ne bodo se spomnili na e-zapestnico, kaj šele znali pritisniti na SOS-gumb. Starostniki, ki padajo, ne potrebuje e-zapestnice, potrebujejo 24-urno oskrbo. Starostniki bodo zaradi e-zapestnice le še bolj osamljeni.
Osrednja past zakona o dolgotrajni oskrbi je všečno prikrito zavajanje. Zakon ponuja starostnikom rehabilitacijo z namenom ohranjanja samostojnosti in e-oskrbo, ki starostnike in njihove bližnje usmerjata stran od realne prihodnosti – neizbežnega usihanja in smrti. Z zavajanjem jim onemogočamo prilagajanje na realnost in spodbujamo vznikanje lažnih upanj, ki bodo vodila v razočaranja in v nezaupanje v osebje domov starejših. Negovalno osebje se bo zato moralo, poleg težke oskrbe, spoprijemati tudi z nepotrebnimi konflikti s svojci starostnikov. Izgorevali bodo in zapuščali domove starejših. Domovi starejših, osrednji steber naše socialne oskrbe, se bodo sesuli, z njimi pa se bo sesul celoten socialni sistem. Sami bomo prisiljeni poskrbeti za naše starše, kot bomo vedeli in znali.
Problem sivenja populacije ni le naraščanje števila starostnikov, temveč tudi krčenje aktivnega prebivalstva. Ob razpadlem socialnem sistemu bo maloštevilno aktivno prebivalstvo prisiljeno ostati doma in skrbeti za ostarele starše. Proizvajal ne bo nihče, denarja ne bo. Šah-mat v dveh potezah.
Smo Slovenci res samouničevalni? Nismo, le nasedli smo vsiljenima strategijama, ki ponujata privlačen rezultat in imata zamolčane strahovite zakasnele posledice. Globalistom so države odveč. Želijo, da postanemo brezimno svetovno prebivalstvo, ki bo zadovoljevalo njihove sprevržene apetite.
Zakaj spodrsljaj za spodrsljajem? Ker ne upoštevamo etičnih načel. Tako pri covidu kot pri zakonu o dolgotrajni oskrbi nismo upoštevali etičnega načela pravičnosti. Svoj čas, pozornost in denar smo posvetili samo enemu cilju (ohranjanju življenja oziroma oskrbi starostnikov). Čas, pozornost in denar bi morali pravično porazdeliti med številne cilje (skrb za zdravstveni, socialni, vzgojno-izobraževalni sistem, delovna mesta …), ki so pomembni za kakovost našega življenja in obstoj družbe. Parafrazirana misel obrambnega ministra, gospoda Šarca, odlično ilustrira posledice neupoštevanja načela pravičnosti: varni bomo, a zato bolni in slabo oskrbljeni, ko bomo stari.
Imamo odlične domove starejših z negovalnim osebjem, z ljudmi, ki jim lahko rečemo superjunaki – kljub našim nenehnim kritikam skrbno negujejo naše ostarele starše in zanje izvrstno skrbijo. Za zdaj …
***
Parafrazirana misel obrambnega ministra, gospoda Šarca, odlično ilustrira posledice neupoštevanja načela pravičnosti: varni bomo, a zato bolni in slabo oskrbljeni, ko bomo stari.
--
dr. med. Matjaž Figelj, specialist interne medicine, subspecialist in magister paliativne medicine, Dnevnik (2. avgust 2023).