Silva - Srebrna Puščica
Zapri zunanje oči in spregledal boš z notranjimi - ali Zgodba iz davnih dni za danes.
Sotočje Idrijce in Soče prečkam najmanj dvakrat na dan. V preteklih dneh je bilo nemogoče spregledati, kako se rjava in zelena na vodni gladini mešata kot barvi na paleti šolarja, ki bi želel iz dveh nians ustvariti tretjo, teden dni po najhujših poplavah v deželi pa se prelivanja skoraj več ne opazi.
Tik preden se združi s Sočo, Idrijca odloži vso prtljago, vključno s to, ki ji je bila naložena v vsesplošni slovenski hudi uri. To, da reke včasih niso prinašale toliko lesa, je sicer druga zgodba, toda ko z mostu zrem na kupe teh naplavin, mi pride na misel, da je portal v Zgornje Posočje kot spovednica, namenjena odlaganju bremen.
Soča je videti bolj sveža kot kdajkoli. Ko v objem sprejema sestro z idrijskega, jo s tokom umiva in pot proti Srednjemu Posočju nadaljujeta skupaj. Mirno in počasi, kot v Gregorčičevi pesmi "v tej boli tožna in počasna, ogromna solza se mi zdiš, a še kot solza - krasna" ...
Kako čudno. Kaj vse je v zgodovini prestala Soča in ljudje ob njej, tokrat pa se naših domov ni dotaknilo, vsaj neposredno ne. V tem vsesplošno ranljivem stanju ne čutim niti pravice, da bi komurkoli govorila "vse bo še dobro" ali "vse se zgodi z razlogom", čeprav bi lagala, ko bi rekla, da v resnici tega ne mislim.
Pomenov je lahko toliko, kolikor je ljudi, zato bi v povezavi s tem rada podelila izkušnjo izpred davnih let, ko sem bila v podobni situaciji. Samo tako si vam sploh upam izraziti vsaj malo spodbude.
Živela sem še doma pri starših, v mali vasici Jezerca, ki ima vsega skupaj le dvanajst hiš. Na Veliko noč sva bila s fantom pri njegovi babici v sosednji vasi, ko je dobesedno sredi kosila nenadoma zaropotalo kot bi se zgodila eksplozija. V nekaj sekundah smo bili zunaj, vse okrog nas pa eno samo razdejanje. Potres.
Informacije tedaj niso potovale tako hitro kot danes in kar nekaj časa nismo vedeli, kaj se je pravzaprav zgodilo. Spominjam se le tega, da so bili v mesecih, ki so sledili, naša domovanja prikolice in bivalni zabojniki ter da sem ravno takrat začela s pripravništvom v gostinstvu. Danes se smejim, kako tedaj niti pomislila nisem, kakšen pomen bo v prihodnosti zame imelo tako eno kot drugo.
Pripravništvo je izgledalo tako, da smo v gostišču Jelkin hram za ljudi, ki so ostali brez domov, pripravljali obroke, jih naložili v kombi in vsak dan znova razvozili po naših vaseh pod Krnom. Vsaka vas je imela nek varen prostor, kjer so se ljudje ob našem prihodu zbrali skupaj za mizo, spet drugi so prišli s posodo in hrano odnesli v svoj zabojnik ali prikolico, da so v miru obedovali z njihovimi družinami.
Zase sem imela celo prikolico, preostali člani družine pa so bivali v garaži, ki smo jo imeli ločeno od hiše in ni bila poškodovana. Živeti sam in hoditi v službo, ko nisi niti še polnoleten, je bilo zame do tedaj mogoče samo v filmu, kar naenkrat pa je postalo resnica.
Saj ne, da nisem že kot otrok očeta dan za dnem prosila za leseno hiško v gozdu, toda ko ti je srčno željo enkrat dano okusiti v praksi, postane tvoj kompas. Še sam ne veš, da si s tem sprožil kolesje, ki te samodejno spodbuja h kreaciji življenja, kakršnega si si naslikal kot ideal.
Od doma sem se odselila le nekaj let po potresu in živela sama kar sedem let, moje delo pa danes izgleda tako, da starejšim ljudem po posoških vaseh razvažam kosila. Ne počutim se kot nekdo, ki dela, ampak kot nekdo, ki povezuje ljudi podobno kot takrat, ko so bili v stiski. Za ilustracijo lahko omenim svež primer gospoda in gospe, ki se nista videla več desetletij in eden za drugega nista vedela, da sta vdovec in vdova. Po zaslugi prenašanja informacij (beri: mojega čvekanja) sta se povezala preko telefona in sta tik pred tem, da se srečata v živo.
Razvažanje kosil bi lahko bilo samo delo in nič drugega, ampak ker ne delam, je pa vse kaj drugega.
Ko BITI postaviš pred IMETI, med ŽIVETI in DELATI ni več ločnice.
Ni tako zakrinkane situacije, ki skozi ponotranjeno zavedanje "sreča je sposobnost življenje sprejemati tako, kakršno je" ne bi prej ali slej odgrnila zavese in se razkrila kot perfektna.
Očitno nas mora nekaj stresti in pustiti brez odgovorov, da končno zapremo zunanje oči in pričnemo gledati z notranjimi.
Nima smisla iskati splošnega odgovora, ko pa je višji cilj, da se iz danih razmer za vsakogar rodi edinstvena zgodba.
Odkar situacij ne sodim po tem, kakor so videti, božjega načrta ne bi menjala za noben inteligentni plan.
Največji paradoks te unikatne življenjske popotnice je to, da jo vidimo za nazaj, kot povračilo za brezpogojno zaupanje tistemu, ki pravi: Ne boj se, zakaj jaz sem s teboj. V najtemnejši uri bom tvoja luč.
*
Stvarstvo Te Živi. Ne boj se.
Aug 13, 2023