Delim svoje doživljanje izpred dveh dni. Zelo močne energije čiščenja. Let it go.
.
Par dni nazaj sva se s prijateljico pogovarjali, kako je dragoceno pokazati svojo ranljivost. Ko mi je rekla, da me spremlja že od začetka, da me občuduje, ker sem tako svobodna, sem začutila v sebi neko težo. A sem res? Ali me drugi ljudje res vidijo, kako mi vse uspeva, kako sem osvobojena, kako je moje življenje super. Jaz se ne počutim vedno tako. Ravno danes sem padla v močne občutke ujetosti, tesnobe, panike, zavrnjenosti, občutka, da nisem dovolj dobra, obsojanja sebe, kot da se izgubljam in ne morem pohendlat par osnovnih stvari naenkrat, v totalni kontroli, kot da ne morem nazaj priklicati svojo žensko energijo. Brez jasnosti, kot da se utapljam, "čak kako že gre, kaj moram narediti, please somebody help me...par močnih ran je pokukalo na površje. Ok kaj potrebujem ta trenutek? Dihat, počivat, predihavat? Ampak ne morem tega, ko pa imam malega 4-letnika zraven, ki itak ravno v tem trenutku potrebuje mojo pozornost in čuti, da sem nepovezana. Cel kup krivde, kako slaba mama sem, nasikana, tečna, brez nežnosti, o šit kakšna žrtev sem, kako bom danes snemala readinge, čist sem izčrpana, spet žrtev, grrrr...Dejansko je mucek, ki smo ga našli včeraj rešil situacijo, da sem lahko predihala, se povezala, se izjokala....in kmalu sem začela čutit nov val energije. Jasnost je začela prihajati nazaj. Vrni se vase, vse je v redu. Overthinkam, fokus imam na preteklosti in na prihodnosti. Okej, kje sem zdajle, kje je moje telo. Aha tukaj, jej. Diham. Daj ven vse strahove, česa te je strah zdajle? Hm, točno res. Začuti kako se čuti ta bolečina. Sprejmi se s tem, da si v tej izkušnji. Sprejmi te misli o sebi, sprejmi to, da se ne počutiš ok, sprejmi to, da nisi perfect. Sej res...let go in pokliči svojo energijo k sebi. Začutim, dam namero, pokličem energijo k sebi, se osredotočim na svojo notranjo moč...sej res, reading, ki si ga posnela včeraj za skupino. Grem malo poslušat, dobim ravno tiste besede, ki jih potrebujem. Waw, energija je nazaj, počutim se boljše, začutim ljubezen, začutim spet svojo nežnost, kontrola počasi izginja, lahko sem v tem trenutku. Malo še stiska, ampak ni panike. Vse je v redu. Začutim hvaležnost do življenja, do sebe, do svojih otrok, do vsega...diham, se prizemljim. Dan dobi totalno novo energijo. Spet vem kaj je moj naslednji korak, ta en in se neobremenjujem z ostalimi naprej. Vse je v redu. To je zame ta trenutek svoboda. Ko se zmorem sprejeti in transformirati težko energijo. Ko sem lahko v tem trenutku povezana s sabo, kljub temu, da v srcu čutim žalost. Da se lahko zjokam. Da si oprostim.

(Neža Kutnar)