V: Vi menite, da prebujenje ne bo prišlo iz vrhov, raznih vej oblasti, temveč od dna, od posameznika, človeka?
O: Iz posameznika, tako, ja. Ljudje smo med seboj mnogo bolj usodno povezani, kot bi mislili. Ko dozori čas, da vzbudi prebujenje, ga nihče več ne more ustaviti. Tudi na silo ne, ker je strast po preseganju tega, kar nas trenutno omejuje, neustavljiva. Paziti moramo samo, da nas ne bodo zdaj speljali v dve možni pasti,
to je revolucija ali pa vojna.
To silno energijo napetosti moramo usmeriti v evolucijski premik.
Če nas bodo speljali v medsebojni konflikt, bo evolucija zastala, onemogočili nas bodo. Nenehnega ponavljanja prejšnjih stanj po revolucijah vojn si ne smemo več dopustiti.
V: To pomeni, da prihaja čas, ko bomo morali dojeti, da se ne smemo več ukvarjati s politiko, s t.i. krivci in teorijami vsega slabega?
O: Ne, s politiko se moramo ukvarjati, ampak z visoko politiko, in ne s to, ki nas zapeljuje v neoliberalni kapitalizem. Ta koncept moramo prerasti, se od trga kapitala povrniti v človečnost. K najbolj nemočnemu človeku, živalim, rastlinam, stvarstvu, naši materi zemlji. Vsak izmed nas mora poiskati tiste vsebine, ki bodo bogatile njegovo misel, ter v drugih in drugačnih poiskati možnost za preraščanje svojih omejenih miselnih konceptov, v katere so nas ti »z vrha« ujeli. Namesto da samo isti tiščimo skupaj: kristjani, muslimani, levi, desni, je dobro uvideti, da nam drugi in drugačni pomagajo širiti horizont človečnosti. Nad vsemi religijami in političnimi prepričanji je biti človek!
V: So ljudje, ki bodo to razumeli, sprejeli, oni že delujejo tako. In so ljudje, ki so tako prežeti s trenutno vladajočim sistemom, da je to, kar govorite, zanje najbrž bolj znanstvena fantastika, ali še huje, jim je prav malo mar. S čim se dotakniti teh drugih (80-85%)? Kaj jih lahko prebudi?
O: Res je, ni preprosto. Morda moramo iti prav v neznosnost, da nam bo postalo od tega slabo in da nas bo slabost ob doživljanju naše skrotovičene logike pripeljala do streznitve, zaradi katere se bo naša misel sama po sebi odprla k alternativi: od bojevitosti k dopolnjujočemu sožitju. Naši možgani se držijo ustaljene poti, dokler nam je prijetno, udobno; to je znanstveno dokazano. Upam, da nam ne bo treba tako daleč, da nas bo šele bolečina »spravila k pameti«.