Kruh je poln vlage in se ga je do božiča smiselno izogibati. Potem ga lahko zaradi praznikov in druženja za nekaj časa ponovno umestimo v jedilnik. Kruh je v našem okolju velik problem, ker je slovenski narod nanj zelo navezan. V času epidemije covida-19 ga je pekel vsak drug državljan. Na kolektivni podzavestni ravni nam namreč daje varnost, nas pomiri. V zgodovini so bili Slovenci kot pretežno kmečki narod podrejeni.

K meni prihajajo stranke iz različnih evropskih držav. Opažam, da ima vsak drugi Slovenec na nogah glivice, ki lahko kakovost življenja poslabšajo za 20 do 30 odstotkov. Glivice se namreč razširijo po telesu in iz njega posrkajo veliko vitaminov, mineralov, energije in kisika. Italijani in Francozi po drugi strani s tem nimajo težav. Zakaj je tako? Slovenski otroci imajo kosilo v šoli. Tam za evropski standard kuhajo kar dobro. Ponujajo enolončnice, meso, tudi ribe ter nekatera žita boljše kakovosti, kot sta proso in ajda. V Sloveniji se tudi po podjetjih običajno nahajajo menze, ki ponujajo tople obroke. Zvečer pa pridemo domov in pojemo sendvič, ker smo imeli za kosilo enolončnico.

V Italiji je ravno obratno. Za kosilo jejo sendviče, pice ali testenine, zvečer, ko pridejo domov, pa enolončnice, meso ali ribo z zelenjavo; torej obrok, ki ne vsebuje ogljikovih hidratov. Če pojemo ogljikove hidrate sredi dneva, jih do večera pokurimo. Če pa zvečer, s tem hranimo glivice. Slovenci bi se tako morali naučiti jesti bolj zdrave večerje.

Ogljikovi hidrati, kot so kruh, njoki, knedli, štruklji, so v tem letnem času najbolj problematični. Če so testenine 100-odstotno polnozrnate, sicer niso tako slabe. Ne sluzijo v tolikšni meri kot na primer pirini rezanci, ki so iz bele moke.