Brez dvoma bi si bilo mogoče predstavljati družbo, v kateri bi moralo biti bogastvo, v smislu osebnega premoženja in razkošja, enakomerno porazdeljeno, medtem ko bi hkrati moč ostala v rokah majhne privilegirane kaste. Toda v praksi takšna družba ni more biti dolgo ostati stabilna. Kajti če bi vsi enako uživali prosti čas in varnost, bi velika množica ljudi, ki jih sicer veže revščina, postala pismena in se naučila razmišljati z lastno glavo; in ko bi to storili, bi prej ali slej spoznali, da privilegirana manjšina nima nobene funkcije in bi z njo pometli. Dolgoročno gledano je hierarhična družba mogoča le zaradi revščine in nevednosti.