Mohor spet nekaj pametuje, po dolgem času:

Pred leti sem kakšnih pet let (približno) pisal tedenske kolumne za lokalni tednik, do korone pa dve leti za enega izmed državnih. Ne bom omenjal imen, čeprav vem, da vas mnogo ve za katere časopisne hiše gre. Razlog, da jih ne, ker je to nepomembno. Nepomembno je, ker je medijska podoba v Sloveniji uniformizirana (hierarhija na ravni kvalitete ne obstaja in se je pokazala za sladko utvaro). Ko sem to spoznal, sem spremenil odnos do pisanja za časopis. Če sem svoj čas imel občutek, da pisanje tu in tam kaj zaleže, navkljub temu, da mi je bilo jasno, da se članki berejo bolj po principu tombole in je pridobljen »reden bralec« redka ptica, ga zdaj enostavno nimam več. Če bi danes pisal za katerikoli časopis (ne glede na vsebino mojega teksta), bi se od sramu pogreznil v živo blato, da me čim prej vsrka in skrije pred bralnim občestvom. Mislim, da jim kaj drugega sploh ne preostane. Ko človek izgubi svojo cehovsko in profesionalno identiteto, obstane pred zadnjo instanco - lastno vestjo. Ko slednjo faustovsko zakocka, mu preostane zgolj to, da najame odvetniško službo, ki ga odreši z »luknjo v zakonu življenja«, ki ga odvezuje preprostega dejstva, da je včasih potrebno biti načelen, če želiš ljudem pogledat v obraz.

V zadnjem času se nekoliko intenzivneje ukvarjam z Dostojevskim. Ponovno prebiram že prebrano, berem njegove biografije, tekste iz njegovega zgodnjega obdobja in tiste klasične špeharce. In potem premišljujem o njih in o njem. Ker imaš kaj za premišljevat. Ne vem, če je vsem znano, ampak sprva je hodil na vojaško akademijo in vojaškemu drilu se je želel na vsak način iztrgati. Ne bom šel v podrobnosti, ne bom se zmotil, če napišem, da ga je motilo, po njegovih besedah, »komunistično vzdušje« v vojaškem stanu. Oziroma, sam je menil, da je vojaškemu stanu lasten »komunističen duh«. Motila ga je »uniformiranost«. Uniformiranost je komunistični duh, tako je menil. Ne le v grobem. Tako je menil, natanko tako.

In jaz se z njim strinjam. Tako lahko »komunistični duh« nastane kjerkoli, povsod, kjer se pojavi uniformiranost. V vsaki ustanovi, pa naj bo kapitalistična, socialistična, zdravniška zbornica, novinarsko častno razsodišče, sodišče, mlekarna, kopitarna, slaščičarna, nevladno ekološko gibanje, provladno ekološko gibanje, protiekološko gibanje, kjerkoli. Pomemben je duh!!! Pomembno je, da ima komunistični duh, matematično vzeto, možnost izpostavljanja, ki ga postaviš pred oklepaj česarkoli, vsega, kar se da zmnožiti z njim. Recimo: komunistični duh (mediji) je enako stanje zapovedane informacije, medijskega swingerstva, kjer se vsi mediji dajejo dol v eni sami ekstatični, pornografski orgiji. V nekem vicu nekdo reče: jel može neko upaliti svetlo, jer pušim več treči put. Tema!!!! Osebno se sprašujem: je bilo moje spoštovanje tega ceha še ena v nizu zmot odraščanja, s katerimi se pač človek mora soočiti?

Ampak naj se vrnem k uniformizaciji. Še enkrat se bom, naj mi bo oproščeno, vrnil k mojemu služenju vojske v Bileči. O tem sem že pisaril in svoj čas je obstajalo, da se o vojski in porodu naj ne bi preveč razpravljalo, to naj bi bile »večno enake in dolgočasne teme«, ki se jim je potrebno dobremu razpoloženju v družbi na ljubo izogniti. S podtonom, ti časi so mimo, bilo i prošlo, zdaj je drugače in carpe diem. Seveda se mi je kdaj zareklo in so frustracije, ki sem jih skasiral tam, kdaj privrele samodejno na plan, ampak načeloma sem jih brzdal, češ, ne govori vsem znane stvari. Toda, čas mineva in skladno s tem se spreminja svet okoli nas. Tako sem se ob besedah Dostojevskega, da si želi, se želi otresti »vojaškega komunizma« zavedel, da govori o izkušnjah, ki so sodobnikom prekleto malo znane. Večini, veliki večini. V preteklih letih je bil trend v svetu sproščanje, razvez, svobodomiselnost, posameznost, ne pa obratno. Grobo vzeto. Fraza: »različni smo« ni bila ali pa naj sploh ne bi bila zgolj fraza, pač pa realnost sama, zagotovo pa vsaj legitimna in legalna podstat družbe (Tomaž Žerjav, bo tole ok?  ). In klik, zaštekal sem, da je moja izkušnja komunistične diktature v Bileči prav tako redkost, izkušnja, ki ni nekaj kar človek pridobi v sklopu neke zakonodajne nujnosti, se pravi skozi redno služenje vojaškega roka, vsem enaka izkušnja, pač pa je to nekaj drugega. Sploh pa zato, ker je to izkušnja iz nekega drugega sistema.

In ker imam to izkušnjo, si dajem alibi, da spregovorim o tej dolgočasni temi. Pot v pekel je tlakovana z (namenoma?) dobrimi nameni. Trenutna agenda 21 OZN je natančno to. Zeleni planet, ki naj mu uniformirano sledimo, dobri nameni (namenoma?), odrešenjskega tipa. Rešil nas bo Kristus, Alah, Buda, komunizem, socializem, nacionalizem, kult ta ali oni, rešil nas bo boj proti podnebnim spremembam, rešilo nas bo cepivo, rešil nas bo Klaus Schwab, Biden, Putin, Zelenski,… Rešili nas bodo rešitelji, rešila nas bo REŠITEV!!! Brez zamere, a me lahko prenehajo reševati? A zahtevam preveč, če jih prosim, da me prenehajo reševati?

Delam kot turistični vodnik, po celem svetu. Potujem skozi različne konce sveta. Ljudem pripovedujem akumulirano znanje mojih predhodnikov. Zgodovinarjev, filozofov, arhitektov,… In celo geografov. Recimo, povem jim, kaj so ugotovili geografi: peljemo se skozi nekdanje ledeniške doline Srednje Evrope. Doline rek v Ardenih, Alpah, Pirenejih so ostanki nekdanjih ledenikov. Recimo to jim povem. Ali pa: Meteora, Montserrat so ostanki nekdanjih estuarjev rek. A je kaj jasno? Nekdanjih rek, nekdanjih ledenikov. Potem jim povem v Grčiji, da je Heraklit nekoč dejal »panta rei«, vse teče. Parmenid je menil, da se moti, da je vse na tem svetu nespremenljivo. Oba sta imela po svoje prav. Oba, vsak drugače. Prav nič uniformiranega, edino pravilnega ni v njunih izjavah. Oba imata toliko prav, kolikor se tudi motita. Zanimiv pogled, mar ne? In s temi pogledi nanju se da poigravati in jih preigravati vse tja do neskončnosti, njuni izjavi sta kot Zenonovi paradoksi. A se nam svita, o čem teče beseda. O nekdanjih ledenikih Srednje Evrope in rečnih nanosih Padske nižine, naftnih poljih na področju nekdanjega Panonskega morja. Bože mili, a razumemo vse to? A razumemo, da vsi ti estuarji, rečne doline, nekoč ledeniške, ki so nastajale tisočletja, stoletja, niso nastale zaradi kravjih prdcev, še manj zaradi umetnih gnojil, da so polderje na Nizozemskem ustvarili zato, da bi preživeli ali pa lepše živeli, v znoju in z žulji svojih rok? A razumemo, da je nemogoče VSE izmeriti in če ne izmeriš VSEGA, nimaš osnove za kakršenkoli matematični izračun, pa če nam vse to želiš pojasniti s še tako dobro tlakovanimi (namenoma?) nameni? In skrajni čas je, da se zavemo: DA JE POT V PEKEL TLAKOVANA Z DOBRIMI NAMENI. In skrajni čas je, da se zavemo, da je vse kar počnemo, če se pomnoži z uniformiranostjo, se pravi komunističnim duhom, obsojeno na propad, ker realnost je drugačna!!!! Neštetokrat dokazana. Za kolateralno škodo nekomu ni mar, nam, ki pa smo kolateralni po svoji biti, bi pa moralo biti zanjo mar. Zato nimamo druge izbire kot…