Še en post, se bom izogibal psovk, če bo šlo. Na srečo, zdaj je že več kot 2 leti od začetka največje planetarne prevare, enega izmed največjih zločinov, ki se je zgodil na planetu, še zmeraj neposredno poznam eno samo žrtev covida. Večkrat mislim nanj, ker imam občutek, da je umrl v spletu čudnih okoliščin in pogrešam ga, ker sva si bila tako zelo podobna v načinu razmišljanja, tako je bilo vse simpl, ko sva se pogovarjala, dostikrat skozi nize zajebancij, ki so povedale več kot vsa ekipa aktualnih znanstvenikov o življenju in smislu le tega. Večkrat mislim nanj in ga zmeraj bolj pogrešam.

A na srečo v nesreči, je edini izmed mojih frendov, ki sem ga izgubil. Edini, ki naj bi umrl za covidom. Vem, da so zagotovo nekateri prav tako ostali brez dragih, pa vendar jih poznam mnogo več, ki so jih pomorili s cepivi. Že tukaj, med vami, ki ste moji frendi, vas je nekaj, ki ste mi pisali na zasebno, da ste izgubili svojce (ženo, celo OBA starša, več vas je takšnih in mnogo vas je, ki ste izgubili nekoga v družini spričo umora s cepivom).

Poznam tudi nekaj primerov, ko se je covid zakompliciral, ampak res mnogokrat manj takšnih primerov kot komplikacij zaradi cepiva. Izgubil sem mnogo tistih, s katerimi sem si bil blizu. Razlogi so drugje, ne v bolezni ali dogmi cepljenja. Razlogi so v spoznanju, da smo izgubili človeški stik, da je za prijateljstvo potrebno mnogo več kot nas je nekoč nekaj povezovalo. In seveda, poti nazaj seveda ni. Pri meni zagotovo ne. Pa ne sovražim. Sploh ne. Tisto, kar bi morala biti praznina, je v bistvu opomin stvarstva, kako se moram zavedati dejstva, da nisem ravno pameten in da naj bom ponižen.

Po drugi strani pa sem se naučil predvsem eno: NE IZDAJ RESNICE V SEBI! Ne dvomi vanjo. Nikoli. Drži se je, za vsako ceno, ker to daje življenju vrednost. Veseli me, da prascem ni uspelo uničiti dobrega v ljudeh. Kvečjemu obratno, učvrstilo, prebudilo in privleklo ga je na plan. Toliko poguma v ljudeh nisem v dosedanjem življenju še nikoli doživel in občudoval. In posledično moje ljubezni do teh ljudi nisem niti v sanjah pričakoval, si je obetal ali si predstavljal, da nekaj bo, ker za to nisem imel niti predpogoja. Lopovi so nam to omogočili. Zavezo poštenja in resnicoljubnosti in ljubezni do bivanja, bivajočega. Celo zahvalil bi se jim lahko, če bi ne vedel, kakšna toksika jih gradi.

Ne bodo odnehali. Ker, kako naj bi narcisoiden osebek, sociopatska združba kdaj podvomila vase... No, podvomila vase že, kako bi lahko ta surova potlačenost izplavala na dan, se pretopila v droben izust, v besedici: kriv sem, smo. Kaj šele, da bi se pokesali, se počlovečili v pokori, ki bi jim morda še edina lahko prizanesla s psovkami, s katerimi jih do sedaj obkladam. pa ne sam!!! Ne bodo dali miru. Čakajo nas šoki. Šok za šokom, teror... Vse smo že videli in doživeli. Lahko samo še prilivajo olje na ogenj, ki so ga zanetili, nas razdvojili, del razdvojenih opeharili, nas, ki do sedaj nismo klonili, pa osvestili s kom imamo opravka. Ampak, zdaj vemo. Predlani sem lajal skoraj sam, zdaj je to že himna. Himna sužnjev pravzaprav. Gre pa takole: NO PASARAN!!!!!!!!!!

(M.H.)