Ko sem prvič slišala Ogorevčevo razlago o tem, da se ljudje nahajamo v različnih nadstropjih, je nisem razumela. Priznam. Od tega je kar nekaj let.

Potrebovala sem precej časa, da sem slišano dojela, še več, da sem lekcijo dejansko osvojila. No, vsaj delček nje. Ker računam na še nekaj nadstropij.

Smisel našega obstoja je rast. Duša je prišla na ta svet doživljat izkušnje, vsaka v svojem tempu in vsaka na svoj način. Če v enem življenju delamo skromne korake, se moramo pač večkrat roditi.

Vzpenjanje po nadstropjih je ponavadi boleče. Ker razbija iluzije. Ker uničuje občutek lažne varnosti. Včasih je lažje v kleti. Včasih je lažje verjeti v sistem in predati odgovornost. Jbg, vsi smo samo ljudje.

Ko iz svojega nadstropja pogledamo skozi okno nas lahko zaslepi blišč sonca ali pa nam oblaki zastirajo pogled. Na tiste nižje. Jih ne razumemo. In se ujamemo v sodbo.

Modro je počakati, da se vreme izboljša. Razjasni. Da se predsodki razblinijo. Da ego spusti svoj oklep nedotakljivosti. Ker takrat razumemo. Čutimo. Vemo. Razumemo, da ima vsaka duša svojo pot. Svoj proces vzpenjanja po stopnicah. Kajti v višja nadstropja nikoli ne gremo z dvigalom. Gremo peš in počasi. Včasih se spotaknemo ob okrušeno stopnico in si potolčemo kolena. Šele, ko pocelimo rane, lahko gremo dalje.

In tako do konca. Tuzemeljskega obstoja. To je smisel. V tem je point.

Moje stopnice v tem obdobju so mnogoštevilne in visoke. Včasih hudičevo visoke. Ujamem se v past in padem. Ujamem se v ego in obsojam. Ne razumem, da nekdo ne razume. Ne morem verjeti, da nekdo ne vidi tako očitne resnice.

Potem pomislim nase pred letom ali dvema. Ko sem mislila, da že vse vem pa sta mi prihodnji leti razkrili toliko tančic. Podarili takšno jasnost, kot mi je prej niso vsa leta skupaj.

Zato poskušam razumeti. Zato vem, da nikogar ni mogoče zbuditi na silo.

Zato segam po tistih višje in jih prosim, da mi podajo roko. Da me popeljejo v njihovo nadstropje. Da mi do tam vsaj pomagajo.

Včasih mi ne gre najbolje. Še posebej ob dnevih, kot je današnji, ko absurdnost kleti buta ven z vso silo. Takrat mi gre hudičevo slabo. Se pa trudim.

In to šteje.

Se vidimo na vrhu. Nekoč. Ko bomo obsijani s soncem uživali v krasnem razgledu in fenomenalni družbi. Ko bomo dojeli, da je življenje praznik. Priložnost. Dar. In ga tako tudi začeli živeti.

Vsi.