En venetološko-politični pamflet:
Je težko razumeti, da se na vseh ravneh javno-izobraževalnega procesa govori o doselitvi Slovanov v šestem stoletju, ne da bi obstajal en sam tekst iz šestega stoletja, ki bi o tej doselitvi karkoli nedvoumno poročal.
V politično zrelih in svobodnih okoljih se kaj takega ne bi moglo dogajati in se npr. v Italiji ne dogaja. Pa si misli marsikdo o Italiji, da je na pol mafijska država.
To vprašanje svobode tega ljudstva je tisočkrat pomembneje od tega, kateri ljubić je na novo prispel v knjižnico, kdo je zmagal na evroviziji ali na kateri koncert bomo v petek šli. In če se ga ne zavedamo, izvolimo na volitvah vsakič nov novi obraz, ki razočara, ali lutko, ki jo postavijo na mednarodnem parketu tja med predsednici Kosova in Moldavije.
Ko govorimo o škodljivosti teorije naselitve, je govora le o vrhu ledene gore. Problem elementarne svobode slovenskega okolja je mnogo širši. V ponazoritev naj povem, kako mi je ne tako davno nazaj v knjižnici prišla v roke študija z naslovom "Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja", ki je izšla v okviru ZRC SAZU in ki obravnava, kakor naslov pove, slovensko knjižno besedišče izpred skoraj pol tisočletja. Izvrsten primer 'kozmopolitske' študije.
Le droben 'metodološki problem' se v njej pojavlja – izključuje besedišče literature Slavoncev, čeprav bi avtorjem moralo biti znano, da so se Slavonci v svojih knjigah 16. in 17. stoletja proglašali za Slovence, svojo deželo za »slovenski orszag«, svoj jezik za »slovenski jezik« itd. Če avtorji tega ne vedo, kaj delajo na univerzi in / ali na ZRC SAZU? Tu gre le za eno knjigo; koliko je še s takšnim 'metodološkim problemom' obremenjenih strokovnih del.
Pa se tu ne konča. Tako ne čudi, da v zadnjem desetletju nekateri objavljajo subvencionirane knjige, v katerih stokrat izpričanemu poimenovanju Slovencev v protestantski literaturi, pri Prekmurcih in pri kajkavcih 16., 17. in 18. stoletja navkljub zatrjujejo, da je slovenski narod nastal šele v (dolgem) devetnajstem stoletju.
To počnejo, čeprav vejo sami prav dobro in vedo tudi, da vemo ostali, kako Linhart v 18. stoletju poroča, da na Krajnskem vsak kmečki domačin sliši na ime Slovenec.
Takšne 'teorije', četudi subvencionirane in tisočkrat ponovljene, so še zmeraj samo izmišljije.
Če nas hranijo s subvencioniranimi izmišljotinami z akademskih pozicij povsem odkrito glede zadev, ki se nahajajo vsega dvesto, tristo, štiristo, vsekakor manj kot petsto let v preteklosti, koliko lažje nam bo šele posredovana izmišljotina glede bolj oddaljenega obdobja Karantanije. Tudi v njej ne sme biti Slovencev. Le nekakšni abstraktni alpski Slovani; kdor jih izumlja, prejme za nagrado kraljestvo SAZUja.
In koliko lažje nam bo torej akademija potvarjala preteklost glede še oddaljenejšega obdobja davno v antiki?
Toda ni kaj. Pričakovati, da bo kar obrnila ploščo, ni utemeljeno. Tega zlepa ne bo naredila, preveč karier je zgrajenih na zanikanju slovenstva, družbena logika plenjenja in požigalništva je utemeljena v tem zanikanju, preveč prestiža je v igri, tudi mednarodni pritisk pa opravi svoje.
Kaj nam mar za intenco alohtonistične akademije? Pozabite intenco, dokler bo imela avdienco, dotlej bo izdajala, kar ji je ljubo izdajati. Iz tega razloga je na komerkoli od nas, da si ne pusti priti do živega. Da se ne da hegemoniji in se pridruži kontra-hegemoniji.