Spominjam se občutka padanja skozi zastore energij, tik preden zaspiš in na videz izgubiš stik s svetom.

Zavedanje se preusmeri drugam.

Duša prevzame vajeti. Lebdenje ...

Spominjam se neskončnega prostora, v katerem ni bilo ničesar, vsaj videti je bilo tako, dokler se oko ni navadilo zatemnjenosti in uzrlo silhueto nečesa nedorečenega v daljavi.

Z mislijo sem "stopila" bliže.

Vse je bilo prežeto z nekakšno meglico, tudi jasnost razmišljanja.

Tam je bil ... o, tega se spominjam zelo dobro ... tam je bil On.

Sedel je in strmel predse.

Približala sem se.

Bil je Edini v tem "prostoru".

Najina pogleda sta se srečala.

Starec, katerega oči so žarele, prebadale skozi vse pore mojega bitja, vendar ni bilo nobenega občutka v meni, ničesar, s čimer bi lahko "obarvala" izkušnjo.

Molčal je.

Začuda jaz tudi.

Spreletelo me je, da ga poznam, toda um se je dokopal do površja in odločno rekel: "Ne!"

Neznanca, h kateremu sem pristopila sama, vendarle ne morem napasti z vprašanjem: "Kdo si", zato sem počakala.

Ozrla sem se naokoli.

Praznina.

Jaz in On.

Preblisk o tem, kdo je, zapolni vsako mojo celico, pretrese telo in energijsko polje in se takoj zatem umiri.

Bog.

O moj Bog, res je On.

Osamljen, čakajoč starec ...

Zdaj ve tudi On. Kako ne bi, saj so valovanja presegla omejitve fizičnega prostora.

Umirim se, kolikor se le lahko in začnem postavljati vprašanja, v bistvu kar vrejo iz mene:

"Zakaj dovoliš, da se je človek tako močno oddaljil od Sebe, Stvarstva, Tebe, Ljubezni ...????

Zakaj zapoveduješ, da se v Tvojem imenu ubija, krade ozemlja, ropa in posiljuje in to že stoletja?

Zakaj sredi noči, ko bi telo še spalo, prebujaš ljudi, da se lahko obračajo k Tebi in samo takrat čutijo Tvojo Prisotnost?

Zakaj ne posežeš vmes, ko vidiš, kako izušeni, izstradani otroci nimajo niti kapljice tekočine v sebi, da bi izjokali zadnjo solzo obupa?

Zakaj dovoljuješ, da Tvoja Posrednica na Zemlji, tako brutalno, brezsramno izkorišča naivne ljudi, medtem ko se za njenimi zidovi dogajajo grozote?

Zakaj bogatemu človeku ne dovoliš vpogleda v občutke revnega?

Zakaj imajo ljudje usnjeno čelo od stalnega priklanjanja Tebi?

Mar res potrebuješ toliko čaščenja, toliko časa ljudi?

Zakaj dopuščaš, da se časti smrtno podobo Tvojega ljubljenega Sina, ko pa je imel toliko lepega, Božjega, Svetega za predati ljudem iz časa svojega Življenja?

Zakaj dovoliš, da so take razlike med ljudmi, ko pa smo vendarle ena rasa, ena človeška rasa, ki se spominja začetkov, Enosti, Ljubezni?

Zakaj nam dovoljuješ, da smo to pozabili?

Zakaj ne prideš dol in ne narediš reda, kajti če kdo, Ti to lahko???

Želela sem si verjeti vate, a me je odbila prva molitev, s katero so te klicali, sami sebe imenovali grešnike ... medtem pa je moja Duša skozi srce pošiljala drugačna sporočila, sporočila o Ljubezni, ne odtujevanju, Sporočila o povezanosti, ne ločevanju, sporočila o podori, ne ustrahovanju.

Kakšen Bog vendar si?

Zahtevaš, samo zahtevaš, v resnici pa v tej prekleti Praznini ne potrebuješ ničesar.

Zakaj bi molili k Tebi, povej mi, daj mi en sam tehten razlog, zakaj bi te sploh obudili, ker samo jemlješ, daješ pa ničesar, saj če bi dajal, človek ne bi trpel?

Poglej, kako človeštvo trpi, pa vendar je nekje zapisano, da smo vsi Tvoji otroci, Tvoji Ljubljeni otroci?

Zakaj, zakaj sem sploh prišla sem, povej mi, ti trmasti, molčeči starec???

Zakaj se ne opravičiš, me objameš, rečeš:"Vse bo v redu"???

Verjetno čutiš, da sem Te obiskala iz čiste stiske, obupa, in še to samo zato, ker me je Duša porinila sem, kajti sama te ne bi nikoli iskala tako dolgo le zato, da se naužijem Tvoje meni ta hip tako boleče Tišine.

Zakaj, Bog, zakaaaaaaj???

Lovim sapo, izbruh jo je posrkal vso.

Srce divje razbija in že lomi lupino, skozi katero pronica občutek krivde, tako kot vsakokrat, kadar dam besedam prednost pred razumom in se strast razplamteva kot neukročen, podivjan ogenj.

Dihanje se upočasnjuje ...

Solze tečejo po obrazu kot drobni potočki, a slutim, da ne prinašajo olajšanja, samo še večjo bolečino.

Umirim se.

Tišina objame.

Morda ni samo Tišina, vseeno mi je, počutim se tako ... prazno, nemočno ... a nekje v meni se rojeva nov občutek, ta hip še nedoločljiv, neopisljiv ...

Tišina še vedno ... stoji med nama.

Nenadoma zaslišim Glas.

Najlepši Glas v svojem Življenju.

"Draga moja hči ... čakal sem Te in če bi merila v Tvojem času, bi lahko rekel, da tisočletja.

Vsi ste bili v Mojem Naročju, najinem Naročju Svetosti, kajti ob Meni je bila vedno prisotna tudi Mati.

Vaše Duše so vas pospremile na Zemljo, utelesili ste se na vseh koncih planeta in ne glede na razdalje, so vas povezovale Svetost, Božanskost, Mir, Ljubezen ...

Opazovala sva Raj na zemlji, ljubila svoje otroke in Življenje je bilo dragoceno, ljubeče, radostno ...

Toda ... nekoč se je v nekom od vas rodila težnja po lastninjenju, po tem, da bi imeli nekaj svojega.

Ta človek je imel karizmo, sposobnost prepričevanja in kristalno čistost Svete Vode je skalil nemir, želja po nečem ...

Prišli ste k nama.

Spominjam se, kot bi bilo včeraj.

Bilo je, kot bi nekdo ljubljenega otroka trgal iz objema Matere in Očeta.

Zahtevali ste, naj vam dava nekaj, kar bo čisto vaše, nekaj, v kar se midva kot Stvarnika, Kreatorja, ne bova smela vmešavati.

Pomisli, kakšna bolečina je bila za naju.

Pomisli, kako težko je bilo videti solze v prelepih očeh moje Ljubljene ...

Toda ... vztrajali ste.

Po tehtnem razmisleku, v veri da boste kljub vsemu vedeli, kako velika odlogovornost je to, sva vam dala "Svobodno voljo".

Povedala sva, da je potrebno biti zrel za to izkušnjo, da bi bilo morda dobro, če bi naredili nekakšen poskusni test, da vidimo, če ste pripravljeni na kaj takega, toda naletela sva na gluha ušesa in slepoto.

Spustila sva svoje otroke, tako težko in s toliko bolečine, da nikoli ne boste v resnici izvedeli, kako naju je to prizadelo.

Vseeno sva v vsej tej Ljubezni upala, da vas ne bodo prevzele določene lastnosti, ki se lahko pojavijo, kadar gredo stvari izpod Božanskih rok.

Od tistega trenutka dalje ste v svojih, ne v Božjih rokah, četudi so vas poskušali prepričevati in prepričati, da za tem stojim Jaz.

Ob opazovanju nesmislov, kot so bujenje od točno določenih urah, da me srečate, do priklanjanja, čaščenja v ritualih, ki so zahtevali žrtvovanja živih bitij, do bolečine, ki Mi je trgala srce ob prizorih križanja Ljubljenega, ki ste ga nosili in ga še nosite na križu, toda tokrat svoje bolečine ... sem se umaknil.

Preveč je bilo ... tudi zame.

Moja volja ni bila več pomembna, saj jo je preglasila volja pohlepnih posameznikov, ki so pred seboj rušili vse.

Ubijanje ni bilo nikoli ... res nikoli, ukaz nobenega Boga, Božanstva ...

Ropanje, posiljevanje, trganje kruha iz ust ljudi ni domena čaščenja Božanskega. Nikoli ne bo!

Hoteli ste Svobodno Voljo, imate jo.

Midva sva ves čas tu ... opazujeva, a ne moreva preko nje.

Na to sva vas opozorila.

Tu, kjer ste, se zavoljo sebe.

In ne, res me ni potrebno čakati pred sončnih vzhodom, kajti tu sem, sva od Začetka Stvarjenja in ostajava do konca, tudi po koncu vaše rase, vaše Izkušnje na Zemlji, midva ostajava.

Pričakala bova nove rodove, toda nikoli več ne ponoviva napake, da bi ljudem dala Svobodno Voljo, ker je ne znate, ne zmorete uporabljati.

Ne potrebujeva nobenega templja, nobene obleke, nobenih križev in simbolov, nobenih žrtvovanj, spovedi, ritualov, da bi se vam približala.

Otrok, ki se igra in vmes začuti lakoto, pride domov, odpre vrata in staršem pove, da bi rad jedel. Seveda si lahko umije roke, se sezuje, a to naredi spontano. In mati ga nahrani. Si predstavljate, da bi ta otrok preden bi jedel, najprej molil, prosil, se priklanjal, izpovedal, prižgal baklo, očistil kip, ki je negiben in bo tak tudi ostal, se petkrat umil, osvobodil grešnih misli, prekadil hišo, in verjetno še kaj ... toda ko bi vse to naredil, bi v resnici pozabil, zakaj je sploh prišel, mar ne?

Odklenjeno, odprto, čisto Srce je Povabilo nama.

Oh, kako ljubiva te Svete Trenutke vstopanja ...

In to veste, a ste mnogi srca tako stisnili v oklepe iluzij, ki vas vodijo tako zelo daleč od vsega, kar sva midva, da ste izgubili tudi Vero.

Ne tisto, ki zapoveduje, temveč tisto, ki obuja v Življenje.

Tu ste, kjer ste želeli biti.

Svobodni, a samo na videz.

Močni, a le do prvega poraza.

Ljubeči, a le dokler imate korist.

Prisotni, a le do prve omame.

Utapljate se v Bolečini, a ko Duše ponudijo Zdravilo, jih odženete stran in se omamite z zdravili, ki vas potisnejo še globlje, četudi na začetku dobite občutek, da pomagajo.

Toda ... znotraj vsakega od vas je še vedno Božje Seme, Iskra, PraSpomin na čase, ko ste, smo bili Eno.

In zato, Upanje ostaja.

Predaja v Božje Roke pomeni Osvoboditev od Zaobljube v zvezi s Svobodno Voljo. Težko bo sprejeti tole, kajti kljubovalno se boste uprli navideznemu "odvzemu" pravice do življenja v svobodi.

Pa je?

je to, kar živite Svoboda?

Poznate jo, zelo dobro jo poznate, zato se vprašajte še enkrat, tokrat iskreno.

Vprašaj jih, ko se vrneš, kdo od njih bi bil ta trenutek sposoben takšne predaje.

In prosim te, povej jim, da jih ljubiva, še vedno ... da vas ljubiva ... da nikoli nisva prenehala upati na to, da bo prišel dan, ko se boste ozrli v nebo in res videli nebo in neskončne možnosti, hkrati pa čutili, da sva midva ves čas tu.

Star sem ... toda moj čas je neskončen, vaš se izteka.

Kam, je odvisno od vas.

Poglejte v svoja srca, tam je vsa Resnica in le ta vas bo osvobodila iz okov ujetosti tistih, ki se utelešajo samo zato, da bi zasužnjili ... toda Vi niste sužnji, nikomu niste podrejeni, nikomur ne dolgujete svojih življenj, še najmanj Meni, saj jih Jaz ustvarjam.

Dolgujete jih Sebi, samo Sebi ...

Povej jim ... samo povej jim, kako ljubljeni ste v resnici."

Tišina je odmevala ...

Moje srce ni bilo več moje srce, raztezalo se je kot neskončno Bitje izven časa in prostora.

Biti z Njim ... dihati Njegov Glas, čutiti Prisotnost ... so res mogočni občutki, toda zavedanje, da jih nisem doživljala prvič, me je pretreslo.

Želim nazaj ... v telo, ki spi ... v naš čas ... da Vam povem, če nič drugega, da smo ljubljeni, da smo resnično, še vedno ljubljeni.