MIRAN RUBIN
Ime, ki ni bilo vaše
Prva laž je bila izrečena, preden ste razumeli besede. Preden si lahko hodil, preden si se lahko boril nazaj, preden si lahko sploh pomislil na vprašanje. Dodeljen vam je bil zvok – ime. Ne pravo ime, ne bistvo tega, kar ste, ampak naslov, oznaka, pogodba, skrita v črnilu.
Papir je prispel, preden se je vaš prvi vdih popolnoma umiril. Potrdilo. Rekord. Izjava ne o vašem življenju, ampak o lastništvu. Vaše ime, vezano z velikimi črkami, vgravirano v sistem. Odraščal bi v prepričanju, da je tvoj. Odzvali bi se, ko bi vas poklicali. Podpisali bi se, ne da bi vedeli, kaj to pomeni.
Toda sistem te nikoli ni videl. Ne duše. Ne živo bitje. Samo pravna fikcija.
Od tistega trenutka naprej si bil zavarovanje. Tihi dogovor, sklenjen v prevari. Svet okoli vas je bil zgrajen na tej iluziji – statuti, davki, dolgovi, obveznosti – vsak je povezan z imenom, ki nikoli ni bilo resnično vaše. Senčni jaz, ustvarjen z zakoni, s katerimi se nikoli nisi strinjal.
In tako ste živeli, kot živijo milijarde, ne da bi se zavedali, da ste vsakič, ko ste izgovorili to ime, znova potrdili igro. Igra, kjer so bila pravila skrita, kjer je bila pravica iluzija, kjer se tvoj obstoj ni meril v dahu, ampak v valuti.
Toda potem - nekaj se je spremenilo. Šepet v praznini. Delček resnice, ki zdrsne skozi razpoke laži.
Sistem je resničen le, če vanj verjameš.
Ta šepet se je spremenil v vprašanje, iskrico kljubovanja v temi. Če ime ni bilo vaše, kdo ste potem bili? Če vam zakoni niso služili, zakaj bi jih potem ubogali? Če bi bile verige le besede, kaj vas je potem ustavilo, da jih ne zlomite?
Ne zbudijo se vsi. Nekateri ostajajo v sanjah, oklepajoč se udobja iluzije. Toda za tiste, ki vidijo resnico, ni poti nazaj.
Prvi korak do svobode je vedeti, da sploh niste bili nikoli vezani.