Uroš Lipušček: Welcome back to China (objava na FB)

Po petih letih sem ponovno na Kitajskem. Prvo presenečenje: policistka na letališču me je po listanju mojega potnega lista prijazno, z nasmehom pozdravila z »welcome back to China«. Policisti, ki pregledujejo potne listine, so namreč običajno zelo brezosebni. Par dni pred uradno razglasitvijo epidemije kovida19 sem februarja 2020 z enim zadnjih poletov zapustil Peking, domnevno za tri tedne. Obrnilo se je povsem drugače.
Moji prvi vtisi so zelo pozitivni. Nikjer ni opaziti kakšne nervoze zaradi, denimo, trgovinske vojne, ki jo je ameriški predsednik Trump napovedal ne samo Kitajski, ampak praktično vsemu svetu. V letih, ko me ni bilo tu, se je veliko spremenilo, in to na bolje. V Haidianu, delu mesta, kjer sem, je zraslo več novih stolpnic, lansko leto so odprli celo novo progo podzemne železnice, dolgo kar 28 kilometrov. Da so jo gradili, smo prebivalci tega dela Pekinga vedeli samo po veliki modri kocki, vhodu na gradbišče. Gradili so samo ponoči. Tudi Pekinška univerza za tuje študije (kitajsko 北京外国语大学 – Beijing waiguoyu daxue, angleško Beijing Foreign Studies University, BFSU), kjer že vrsto let poučuje slovenščino moja partnerica Metka Lokar, je dobila več novih zgradb. Velika novost so številne kamere, ki na vhodih v kampus preverjajo identiteto obiskovalcev – tako kot dejstvo, da v Pekingu praktično nihče več ne plačuje z gotovino, ampak samo še prek aplikacij na pametnih telefonih.
Na univerzi so te dni poleg mene, Metke, študentov slovenskega jezika in mnogih drugih tudi Wang Yuchen - Nejc, bodoči predavatelj slovenskega jezika na tej univerzi (prav zdaj končuje dva magisterija, enega tu, na svoji matični ustanovi, in enega v Ljubljani), Vesna Eyoum, študentka s francoske Sorbone, ki je na BFSU na enoletni študijski izmenjavi, in Killian Miramende, ki je na BFSU na podiplomskem študiju. Nejc slovenščino obvlada do potankosti, tudi Vesna tudi, Killian pa se zlagoma uči njenih osnov. Vesnina mama je Slovenka, oče Kamerunec, živijo pa v Parizu, iz Francije je tudi Killian, Nejc pa je Kitajec. Zanimiva druščina in seveda tudi debata.
Kitajski mediji te dni največ pozornosti namenjajo novi grozeči vojni oziroma potencialnemu spopadu med Indijo in Pakistanom, ki utegne zasenčiti celo vojno v Ukrajini, ter obisku kitajskega predsednika Ši Džinpinga v Moskvi. Tam se bo udeležil parade ob 80. obletnici zmage nad nacizmom in fašizmom. Če je res, kar poročajo zahodni mediji, da je ruska protizračna obramba med pristajanjem predsednikovega letala sestrelila ukrajinski dron, ki naj bi letel proti Moskvi, ukrajinske oblasti ne morejo računati na kakšno posebno podporo s kitajske strani. Tukajšnji mediji poudarjajo, da se je druga svetovna vojna, kar zadeva Kitajsko, začela z japonskim napadom že julija 1937. V boju z japonskimi zavojevalci je izgubilo življenje okoli 35 milijonov Kitajcev, zmaga v drugi svetovni vojni pa na Kitajskem, tako kot v Rusiji, ostaja ključni dogodek, ki je zaznamoval 20. stoletje. Komentatorji težko razumejo, da evropske države, razen Srbije in Slovaške, v celoti ignorirajo parado v Moskvi, na kateri se bodo poklonili spominu na 27 milijonov državljanov Sovjetske zveze, ki so izgubili življenje v drugi svetovni vojni.
Če Rdeča armada nacistični soldateski ne bi zlomila hrbtenice, bi danes v Evropi, če ne tudi drugje, vladali nacisti. To so na žalost pozabili tudi slovenski politiki, ki podlegajo neizvoljenim bruseljskim militaristom. Zanimivo je, da vodilni kitajski mediji te dni objavljajo daljše zapise o tem, kako se kitajsko vodstvo zavzema za vsestransko sodelovanje z EU, čeprav je na primer Evropski parlament tudi z glasovi slovenskih poslancev pred dvema mesecema sprejel resolucijo, v kateri je Kitajsko razglasil za hudo varnostno grožnjo – v prenesenem pomenu za sovražnika. Peking kljub temu Evropi ponuja roko. Do Trumpovega prihoda v Belo hišo so bili v Bruslju gluhi za podobne kitajske geste. Vprašanje, ali so oholi evropski politiki sposobni strateškega zasuka v odnosu do Kitajske, pa tudi držav BRICS, ostaja še naprej odprto.