Partija je izkoristila slovensko domoljubje in splošni odpor do okupatorja, izpeljala revolucijo in se polastila oblasti. Uspelo ji je pridobiti za sodelovanje številne predane ljudi, ki v začetku niso bili njeni člani. Eden takih je Albert Svetina. V svoji knjigi "Od osvobodilnega boja do banditizma" priznava: "Preživel sem t.i. NOB z mislijo, da služim svojemu narodu. Na žalost sem moral po poznejših ugotovitvah in dogodkih priznati, kakšna laž je bila in s kakšno prevaro je partijsko vodstvo vodilo slovenski narod. Proti sebi je ustvarjalo reakcijo, ki so jo obsojali, da je sovražna in da je proti narodu. A ni bila sovražna narodu, ampak diktaturi, ki jo je izvajal vrh Partije."

Odlomki iz knjige Od osvobodilnega boja do banditizma:

Oznovci, od Mačka naprej, so imeli krvave roke. Nagnjeni so bili k pobijanju. More in Šilih sta uživala, ko sta pobijala celo partizane. Krvniki so bili srž Ozne, Ozna pa morilska banda, prepojena z duhom boljševizma in stalinske brezsrčnosti.

Kmetje so skrivali zadnje gomolje krompirja in zadnja zrna fižola, da bi preživeli svojo družino. Partizani so prihajali in jim odnašali vse, kar so imeli. Nihče se ni oziral na to, od česa bo živel kmet.

Za Partijo so bili t.i. belogardisti največji sovražniki. Okupatorji, najsi so to bili Italijani ali Nemci, sploh niso bili tako pomembni. Partija je začela z likvidacijami Slovencev in ne okupatorjev. Likvidacije so bile uperjene proti tistim, ki so bili proti OF in proti Partiji, pa če so ali niso sodelovali z okupatorjem. Pobijali so jih zato, ker se niso strinjali s partijsko diktaturo.  Narodnoosvobodilni boj v Sloveniji, ki ga je vodila Partija, je bil v funkciji revolucionarnega prevrata. Bistvo je bila revolucija, osvobodilni boj pa samo ugodna priložnost, ki je Partiji omogočila uresničenje njenega glavnega cilja.

Pred koncem vojne so iz CK stalno prihajala opozorila, da je treba izobražence spraviti iz Ljubljane. Kdo bo žrtvoval svojo družino za partijske cilje? Univerzitetni profesorji in inženirji? In ko jih iz Ljubljane niti z grožnjami ni bilo mogoče pridobiti, je Kidrič zahodnim zaveznikom predlagal, naj Ljubljano bombardirajo. To je bila zadnja grožnja, da bi jih le dobili v Belo krajino. Ko so zavezniki vodstvu Partije predstavili posledice bombardiranja, je to odstopilo od načrtov, čeprav mu za partijske cilje očitno niti slovenske prestolnice ni bilo škoda.

Velik del tistih, ki so bili pod fašizmom obsojeni in internirani, se je po italijanski kapitulaciji leta 1943 vrnil na Primorsko. To so bili stari antifašisti, ki jim ni bilo dosti za revolucionarni preobrat, zato pa so toliko bolj želeli narodno osvoboditev. Ker niso bili revolucionarni in niso bili dovzetni za komunizem in Partijo, so postali odveč. Lidija Šentjurc, ki je vodila kadrovsko politiko Partije, je v Trstu vse stare antifašiste, ki so bili v italijanskih zaporih, premeščala in jih pošiljala celo v Belo krajino, da ne bi delali škode v Trstu in na Primorskem.

Pogosto se je dogajalo, da so na Primorskem ljudi mobilizirali v partizane za izpopolnjevanje enot v Ljubljanski pokrajini. Pod pretvezo, da gredo na osvobojeno ozemlje, so jih pošiljali v boj proti beli gardi. Čeprav Primorcev niso bremenila nasprotja med partizanstvom in belo gardo v Ljubljanski pokrajini, so morali sodelovati v bratomorni vojni.

Takoj po vojni - Po nekaj dneh bivanja v Slaviji se je hotel preseliti tudi Maček. Poklical me je in mi rekel: »Ti dobro poznaš Ljubljano, preskrbi zame eno dobro vilo!«

Za poroko sem moral dobiti Mačkovo dovoljenje. Brez njegovega podpisa se namreč ni mogel poročiti noben oznovec. Iz vojne je prišlo veliko partizanov, ki so zapustili svoje kmečke žene in se na novo poročili z ženskami, ki so bile primernejše njihovim novim položajem. Samo, da je Maček podpisal, pa so se na novo poročili. Takih primerov je bilo veliko. Maček je odločal, ali je bila neka ženska primerna za oznovca ali ne. S tem je imela Ozna vpliv na družinske razmere in se je vmešavala v najintimnejše družinske stvari.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=905