Partija je izkoristila slovensko domoljubje in splošni odpor do okupatorja, izpeljala revolucijo in se polastila oblasti. Uspelo ji je pridobiti za sodelovanje številne predane ljudi, ki v začetku niso bili njeni člani. Eden takih je Albert Svetina. V svoji knjigi "Od osvobodilnega boja do banditizma" priznava: "Preživel sem t.i. NOB z mislijo, da služim svojemu narodu. Na žalost sem moral po poznejših ugotovitvah in dogodkih priznati, kakšna laž je bila in s kakšno prevaro je partijsko vodstvo vodilo slovenski narod. Proti sebi je ustvarjalo reakcijo, ki so jo obsojali, da je sovražna in da je proti narodu. A ni bila sovražna narodu, ampak diktaturi, ki jo je izvajal vrh Partije."

 Odlomki iz knjige Od osvobodilnega boja do banditizma:

Ker so me pred preiskavo stanovanja obhajali nekateri strahovi, sem tudi na beg mislil že nekoliko prej. Še danes  slišim jok iz sobe pri tašči, ko sem odhajal iz hiše. Otroški jok me je nato še dolgo spremljal. Ko sem prišel na tuje, se mi je vedno znova oglašal ta glas, ta zadnji glas, jok mojega otroka. Odločil sem se za beg in na tehnico postavil vse, tudi družino. Po begu na Madžarsko dolgo nisem vedel, kaj se je dogajalo z mojo družino.

Z begom sem si sicer rešil življenje, v popolni negotovosti pa sem pustil svojo družino. To je bil zame največji udarec v življenju. Čeprav sem imel v življenju veliko težkih trenutkov, se s to duševno stisko ni dalo ničesar primerjati. Ker me po begu niso našli, se je Udba spravila na moje najdražje. Najprej so aretirali ženo. Poskušali so jo pridobiti za sodelovanje proti meni. Ženo so nato v zaporu na Poljanski cesti zasliševali ponoči in podnevi. Njen glavni zasliševalec in mučitelj je bil prav Mitja Ribičič. Tako nizkotne stvari, kot jih je izvajal Ribičič z mojo ženo, je lahko počel le najbolj zavržen, najbolj nekulturen in najbolj nečloveški udbovec. Ker se ni pustila, se je Ribičič spravil na njeno materinsko naravo. Udaril je na njeno psiho, na njeno skrb za otroka, ki ji nista bila dostopna. Strašil in vznemirjal jo je z besedami, da ji eden umira, drugi pa je na smrt bolan. To so bile udbovske metode, s katerimi so mojo ženo živčno popolnoma uničili. Ribičič jo je prisilil, da je delala cele noči samo zato, da ni mogla počivati. Zaporniško mučenje pod Ribičičevem vodstvu je na njej pustilo trajne posledice. Iz zapora je prišla duševno tako uničena, da se hudih psihičnih stresov niti pozneje ni mogla otresti.

Po štirinajstih letih je bilo najtežje srečanje z ženo. Po mojem begu leta 1949 sva se prvič videla. V kakšno tragedijo sva zabredla in koliko bolečin sva pretrpela? Nisva bila edina. V nedemokratičnem sistemu je bilo veliko nesrečnih usod. Še hujših, kot je bila najina. Na tisoče jih je bilo. In vse to samo zato, ker z osvoboditvijo ni prišlo do demokracije, temveč do najokrutnejšega oznovskega režima. Ob obisku leta 1963, ko sva se po mojem begu na Madžarsko prvič in zadnjič srečala, kajti kmalu potem je žena zaradi raka na pljučih umrla, mi je veliko pripovedovala o življenju v zaporu, kjer je pod najhujšimi pritiski preživela 13 mesecev.

Ko me je Udba začela iskati, so na Primorskem zaprli mejo in name razpisali posebno nagrado. Kdor bi me dobil, bi me lahko brez nadaljnega ustrelil. Pri sosedu v Doljnih Ležečah se je v gnoju skril udbovec, ki je z brzostrelko prežal name. Od matere so zahtevali, naj pove, kje ima sina. Zaradi udbovske brutalnosti, in ker je bolehala na srcu, je med zasliševanjem omedlela.

Ko sem po letu 1990 pogosteje prihajal v Slovenijo, sem zelo rad kupil revijo Mladina. Tedaj je to bila zares dobra revija, v njej so tudi odkrito kritizirali komunizem.V uredništvu so se odločili, da bodo z menoj naredili intervju. Z objavo intervjuja v Mladini sem postal sovražnik Udbe, ker naj bi v njem razkril udbovske skrivnosti. Takrat se je proti meni začela prava gonja. Zaradi intervjuja so mi zaprli vse poti do priznanja pravic, ki sem jih imel pri urejanju svojega statusa v samostojni Sloveniji. Pri tem sem spoznal, da stari kadri še vedno držijo stvari v svojih rokah. Zaradi stvari, ki sem jih po objavi intervjuja v Mladini doživljal v Sloveniji, sem prišel do prepričanja, da je Slovenija barbarska država. Če jo primerjam z Madžarsko in njenim odnosom do polpretekle komunistične zgodovine, potem takšna ugotovitev prav gotovo drži.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=911