Večina domobranskih oficirjev je imela to formacijo za nujno zlo, s pomočjo katerega so se prikopali do orožja in urili vojake, da bi se lahko bojevali proti partizanom in nato v danem trenutku na strani zaveznikov izgnali okupatorje iz dežele. Vrsta oficirjev okoli podpolkovnika Peterlina je delovala in se pripravljala v tem smislu, dokler ni gestapo odkril njihovega ilegalnega delovanja in jih s Peterlinom na čelu konec leta 1944 in v začetku leta 1945 aretiral ter v marcu 1945 poslal v Dachau.
Nemške oblasti, predvsem Rösener, so si prizadevale, da bi domobranstvo omejevale, predvsem glede števila vojakov, oborožitve in samostojnosti delovanja. Načrtovale so celo slovensko divizijo SS, vendar je načrt zaradi odpora Slovencev propadel.
Partizani so izvedli številne sabotaže in vznemirjevalne akcije. Vsekakor so sabotažne akcije sprožile težke povračilne ukrepe nemških in italijanskih okupacijskih oblasti: usmrtitve, streljanje talcev, aretacije, pošiljanje v koncentracijska taborišča, požiganje stavb, kmetij in celih vasi, odvzemanje premoženja in opustošenje. Gre za to, da so z izzivanji, ki niso niti malo poslabšala okupatorjevega vojaškega položaja, jemali v zakup žrtve med nedolžnim civilnim prebivalstvom. Za dokončen poraz Nemcev in Italijanov so bili odločilni izključno zunanji razlogi – politične in vojaške razmere v vsej Evropi.
Ljudi, ki so pravzaprav hoteli le čim mirneje živeti, marljivo delati in z družinami preživeti težke čase okupacije, so povsem zavestno spravili v hudo nevarnost, ker so hoteli doseči določen strateški cilj. Prebivalce so hoteli prisiliti, da bi se pridružili partizanom, tam pa bi jih lahko pobliže seznanili s komunistično ideologijo. Zelo pogosto so se akcije odvijale enako kot v Dražgošah: kljub drugačnim obljubam so se partizani v trenutku nevarnosti umaknili in prepustili vaščane okupatorjevemu maščevanju.
Iz poročila o ustanovitvi in razvoju tako imenovane dobrepoljske republike lahko razberemo podoben strateški vzorec kot v Dražgošah: izzvati maščevanje okupatorja, nato pa prebivalstvo prepustiti usodi. Precej mladih mož so prisilno mobilizirali; na železnici in cesti so morali izvajati sabotaže – na primer žagati električne drogove, kopati jarke, postavljati ovire. Prebivalstvo je trepetalo pred italijanskim maščevanjem, ki se je začelo 26. maja 1942. Približno ob 15. uri so Italijani pričeli streljati s topovi. Partizani so se takoj umaknili brez enega samega strela. Kot je bilo pričakovati, so se Italijani maščevali nad nedolžnim prebivalstvom. Vdirali so v vasi, ropali po hišah, uničevali pohištvo, razbijali posodo, okna, vrata. Naropano so odpeljali z vozovi. Popolnoma drugače je te dogodke dva dneva zatem prikazal Partizanski glas. Prebivalcem Dobrepolja, ki so dogodke poznali, ne bi bilo mogoče natvesti take zgodbe. Partizani, tako časopis, so se razvrstili ob vseh cestah in prehodih. Na tanke so metali ročne bombe in steklenice z bencinom ter streljali nanje s strojnicami. Nato so zelo uspešno napadli Italijane, ki so imeli na koncu mnogo mrtvih in ranjenih.
Partizani so zaplenili živila, na primer v zadrugi v Dobrepolju – z utemeljitvijo, da jih morajo zavarovati pred Italijani. Nasilno so zasegli tudi blago po trgovinah – med drugim 23 vreč s po 100 kg moke, ki bi jo prebivalstvo nujno potrebovalo.
Ko je VOS 10. Junija 1942 v restavraciji Italia na Gosposvetski ulici 14 v Ljubljani z ročno bombo ubil tajnico ženske fašistične organizacije, Italijanko Ariello Rea, je vodstvo Komunistične partije to grajalo. Vendar se KPS ob tem dejanju ni zgražal iz kakih človeških, ampak izključno in izrecno iz strateških razlogov. Kardelj je akcijo imenoval »ponesrečeno«. Od svojih tovarišev je zahteval, naj naslednjič ne delajo na slepo srečo, temveč naj natančno premislijo, proti komu bodo ukrepali.
Tekst predstavlja odlomke iz knjige Razdvojeni narod, avtorica dr. Tamara Griesser Pečar
Nov 28, 2017