Komunisti so začeli s pobijanjem Slovencev že poleti 1941. Leta 1942 so udarili z vsemi registri. V tem letu so umorili več sto Slovencev. To pobijanje je imelo neke vrste »obredne« značilnosti, saj so svoje žrtve pogosto mučili, v nekaterih primerih na najbolj krute načine, z žganjem na ognju in rezanjem pri živem telesu. Žrtve so bile oklevetane, ljudje pa so mislili, da je neka krivda pač že morala obstajati, če je žrtev doletela smrtna »obsodba«.

Poleti 1942 je široko območje Suhe krajine postalo partizansko ozemlje, na njem pa je pustošil strah. Pred partizanskimi grožnjami se je moral 5. julija v Ljubljano zateči tudi kaplan Ivan Lavrih. Lavrih se je na Videm lahko vrnil šele konec avgusta, med italijansko ofenzivo, ko so v Dobrepolje prišli Italijani. Življenje mu je, kot mnogim takrat, zagotavljal okupator oziroma njegova prisotnost!

Petega septembra 1942 sta Boris Kidrič in Ivan Maček v imenu partizanskega glavnega poveljstva izdala proglas. Za ilustracijo si poglejmo ta proglas: »Italijanski okupatorji in njihovi izdajalci pomočniki – belogardistični voditelji in organizatorji – so vam potisnili v roke svoje, s slovensko krvjo oškropljeno orožje. Storili so to z namenom, da po vseh strahotah naprtijo izmučenemu slovenskemu narodu še uničevalno državljansko vojno. Okupatorji in belogardisti bi namreč radi ušli zasluženi kazni za svoje nezaslišane zločine tako, da poskušajo uprizoriti na slovenskih tleh namesto borbe proti fašističnim roparjem in morilcem medsebojno slovensko kajnovsko klanje. Okupatorske in belogardistične kače hočejo pognati Slovenca, da mori Slovenca brata…«

Ko to beremo, nam pride najprej na misel ugotovitev »Narobe svet!«. To kar so komunisti nenehno očitali svojim notranjim sovražnikom, so namreč počeli sami. Kidrič in Maček govorita o »nezaslišanih zločinih« belogardistov in o njihovem »slovenskem kajnovskem klanju«, potem ko sta imela za sabo že eno leto svojih nezaslišanih zločinov, ki so to nesrečno »belo gardo« sploh spočeli. Zakaj »nesrečno«? Zato ker je bila s temi partizanskimi zločini izrazito izsiljena, nenačrtovana, organizirala se je lahko le ob prisotnosti okupatorja.

Vse te poboje je ves čas spremljala strupena partijska propaganda, s katero so poskušali svoje žrtve čim bolj oklevetati in očrniti ter s tem svoje početje opravičiti v očeh ljudi. Protirevolucija oziroma vaške straže so bile tako rekoč edini način odgovora in obrambe pred revolucionarno morijo.

Protirevolucija je bila izrazito izsiljena, kot taka se ni imela namena bojevati niti ni bila za takšno bojevanje usposobljena. Zato se je lahko delno reševala le tako, da si je pred partizansko-revolucionarno silo zaščitila vsaj hrbet. To pa je bil okupator. Sodelovanje z njim je bilo povsem izsiljeno, šlo je za modus vivendi, zato je nemogoče in krivično o tem izsiljenem sodelovanju govoriti kot o kolaboraciji. Za kolaboracijo gre takrat, ko nekdo prostovoljno podpre politiko in ideologijo ter dejanja nekoga, v tem primeru okupatorja, in to ideologijo prevzame za svojo.  O čem takem pa pri slovenski protirevoluciji (vaške straže in domobranci) nikakor ni mogoče govoriti.

Slovenska protirevolucija se je ves čas, od začetka do konca, nahajala v izredno težavnih okoliščinah. Na eni strani se je bila prisiljena braniti, to je bilo mogoče le ob formalni naslonitvi na prisotno oblast oziroma okupatorja, zaradi česar je revolucionarna stran nanjo ves čas perverzno kazala s prstom kot na kolaboracijo.

Kot prej že vaške straže so bili zdaj tudi domobranci ujetniki okupacijskih razmer, mimo okupatorja se niso mogli organizirati, saj bi jih ta takoj uničil. Tisti del Slovencev, ki jih je komunistična revolucija imela za svojo tarčo, je imel pod Nemci od jeseni 1943 na razpolago same slabe možnosti. Ena je bila, da se pridružijo partizanom. To je bila praktično neizvedljiva, saj bi jih partizani prej ali slej pobili. Druga je bila, da ne storijo nič. S tem bi se prepustili na milost in nemilost na eni strani partizanom, ki bi jih še naprej pobijali ter nasilno mobilizirali, na drugi strani pa Nemcem, ki bi jih prisilno mobilizirali v svojo vojsko. Tako so izbrali tretjo možnost, tudi ta je bila slaba, vendar precej boljša od drugih dveh. Toda deželo so zasedali Nemci in kakršnokoli večje vojaško organiziranje mimo njih ni bilo možno. Vsakršno takšno organiziranje mimo njih bi Nemci razumeli kot svojega sovražnika, ki ga je potrebno takoj uničiti.

Nemci so zahtevali kontrolo nad domobranstvom. Domobrance so hoteli čim bolj vezati nase, zaradi česar so uprizorili tudi tisto nesrečno prisego, ki jo danes nekateri, ki so zlobni ali jih resnica ne zanima, očitajo domobrancem kot nekakšen vrhunski akt kolaboracije in simpatije z okupatorjem in celo s Hitlerjem. Prisega je bila simbolični akt, akt, ki nikomur ni jemal življenj, ampak celo nasprotno, na nek način, posredno, jih je reševal. Prisega je bila prisiljena, domobranci so bili vanjo prisiljeni, saj so Nemci zagrozili s protiukrepi, če ne bi hoteli priseči. Vsako očitanje prisege kot nekakšnega kolaboracionističnega izraza in celo prisege Hitlerju je zato povsem krivično.

Tekst predstavnik uvodnik Iva Žajdele v knjigi V primežu revolucije.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=971