Zakaj sem napisal te spomine? Največ zato, ker sem obljubil svojim tovarišem v trpljenju, da če mi Bog ohrani življenje, bom povedal resnico, kot sem jo jaz videl in doživljal in kako po nedolžnem je bilo na stotine mojih prijateljev poslanih v kruto smrt. Drugič, da bo vsakdo lahko videl metode komunističnega laganja. Najprej oblati človeka z vsemi možnimi lažmi, da bodo tako imeli razlog in izgovor za umor. In tretjič, v opozorilo vsem, kakšen je pravi obraz komunizma in da se ta obraz ne bo nikdar spremenil.

Zakaj sem ostal živ? Morda zato, da vam povem resnico o grčarskih junakih, resnico, ki smo jo morali tajiti petdeset let. Omenjati njihova imena ali iskati njihove grobove je bil narodni zločin.

Moj namen ni pisati zgodovine revolucije ali jo analizirati, hočem pa opisati vsaj nekaj doživljajev, ki so čisto osebni, vendar del revolucije oziroma posledica revolucije. Niti ena beseda ne bo zapisana iz maščevanja, ampak moji mrtvi tovariši zahtevajo, da resnica pride na dan. »Samo resnica vas bo osvobodila,« je zapisano v Svetem pismu.

Ko smo slišali za nemške grozote na Štajerskem, smo takoj začeli organizirati pomoč za begunce. Več kmetov je ponudilo beguncem tudi pribežališče. Komunistična partija je dobro vedela, da je zdaj priložnost, da v dobrepoljsko dolino pošlje svoje ljudi. Niti sanjalo se nam ni, da bo komunistična partija zlorabila našo dobroto. Vsi od teh beguncev so postali prvi organizatorji OF in prvi terenci v dolini – prvi organizatorji komunistične revolucije v Dobrepolju.

Naj za primer partizanskega »NOB« navedem naslednje. V kaplanijo so prišli trije partizani, lačni in žejni. Liter vina in kranjska klobasa jih je poživila. Pripravljeni so bili za »napad«. Ko je ob treh popoldne pripeljal vlak iz Ljubljane za Kočevje, so nanj izstrelili nekaj strelov. Prišli so nazaj v kaplanijo in se hvalili, kako so napadli vlak. Na vlaku za ta »napad« verjetno niti vedeli niso. Kasneje so iz Londona poročali, kako je bil na progi Ljubljana-Kočevje napaden in uničen velik transport, da je padlo veliko Italijanov, drugi so bili zajeti, partizani pa so prišli do veliko hrane in streliva. Takšna in podobna poročila so komunisti pošiljali v Kairo, od tam pa so romala v London, v njih so se poveličevale partizanske zmage. »Svet« je verjel. In verjame še danes. V Dražgošah še danes praznujejo, čeprav bi morali žalovati.

Partizani so s pomočjo terencev mobilizirali cel kup moških. Razdelili so jih v tri skupine. Prva je morala podžagati drevesa ob železniški progi in jih zvleči na progo. Druga je morala kopati jarke na cesti proti Grosuplju. Tretja skupina pa je morala razdirati železniško progo in sežigati železniške pragove. Italijani so zjutraj videli razdejanje in so podivjali. Začeli so z granatami obstreljevati dolino in vasi, kar vsevprek.

V začetku julija 1942 so partizani najprej izropali kmetijsko zadrugo na Vidmu, kjer je bila velika zaloga prehrane za vso dolino. Sledila je kraja na kmetih. Na mitingih so prepričevali kmete, da jim bodo Italijani vse pobrali, ker ne morejo dobiti nobene pomoči iz Ljubljane zaradi uničene ceste in železnice. Pod to pretvezo so jim morali »prostovoljno« oddati skoraj vse iz svojih shramb. Jeza prebivalstva proti partizanom je vrela.

Partizani so nenehno dražili Italijane z različnimi diverzantskimi akcijami, Italijani pa so se odzivali tako, da so s svojimi topovi streljali po vaseh. Partizanom pa se seveda ni nič zgodilo. Skriti so bili po gozdovih.

Italijani so bili v ofenzivi in so hoteli ozemlje očistiti komunistov. Ti pa so bili lepo poskriti po gozdovih, trpelo je le nedolžno prebivalstvo. Toda to je  bil del njihovega peklenskega načrta: naj Italijani uničijo vse, kar noče v njihov tabor. Skoraj istočasno, ko sva z župnikom posredovala pri Italijanih, so partizani iz zasede ustrelili dva italijanska vojaka. Italijani so naravnost zdivjali in komandant nama je zabrusil v obraz: »Trdite, da vaši ljudje niso komunisti, pa streljajo naše vojake.« Naslednji dan so Italijani brez vsakega zaslišanja, obtožbe in sodnega postopka obsodili 17 mož in fantov na smrt z ustrelitvijo.

Vsa dolina je bila izropana, vasi bombardirane in požgane, ubitih je bilo veliko povsem nedolžnih ljudi. Partizanski pesnik Bor je kar dobro opisal komunistični raj: »Naš bog so rop, požig, umor.«

Tudi Kidrič je dal povelje vsem partizanskim enotam, da morajo biti z Italijani čim bolj prijazne in jim iti na roko v vseh primerih. Dejansko to ni bilo nič novega, saj je bilo sodelovanje med partizani in Italijani znano prav povsod. Namen obeh je bil samo eden: uničiti slovenski narod.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige V primežu revolucije, avtor Ivan Lavrih.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=972