Komunisti so med vojno najprej oropali in pobili na tisoče slovenskih civilistov. To je najhujša možna izdaja. Da so se lahko še živeči svojci obranili pred pošastnimi plenilci iz OF, so bili prisiljeni prositi okupatorja za pomoč (za razliko od komunistov, ki so prostovoljno sodelovali z okupatorji). Ti ljudje so namreč v partizanskih komunističnih zverinah videli veliko večje zlo od okupatorja. Žalostno je, da večina Slovencev sedaj te ljudi, ki so bili zaradi komunističnih ogabnih zločinov potisnjeni v kot, vidi kot izdajalce in tudi na volitvah izbira ideološke naslednike komunistov, ki še naprej siromašijo Slovenijo. Številne dokaze za delo komunistične OF proti slovenskemu narodu ponuja knjiga Črne bukve, katero celotno vsebino lahko preberete na strani: http://www.safaric-safaric.si/knjige/1944%20Crne%20Bukve.pdf

»Narodno-osvobodilna vojska« se je ves čas svojega obstanka izogibala vsakega resnega spopada s cesarsko vojsko, kakor se je po drugi strani cesarska savojska vojska izogibala spopadov s komunističnimi oddelki. Če je »narodno-osvobodilna vojska« kdaj napadla kak italijanski oddelek, ga je samo zato, da je priklicala na kraj, v katerem je do napada prišlo, represalije italijanske vojske. Te napade je »narodno-osvobodilna vojska« delala samo v bližini krajev, kjer so bili ljudje v celoti nasprotni Osvobodilni fronti in njenemu delu in jih je vodstvo Osvobodilne fronte hotelo uničiti po ovinkih.

Osvobodilna fronta pa je v svoji propagandi doma in na tujem te vojaško nepomembne, s slovenskega stališča pa zločinske nastope prikazovala kot velike zmage »zavezniškega« orožja, kot dogodke, ki bodo zdaj, zdaj preobrnili vojaški položaj na svetovnih bojiščih. V resnici pa se je izogibala vsem spopadom s katerokoli nasprotno redno vojsko in pri vsakem nastopu, ko bi se njena tako opevana sila in udarnost morala pokazati, samo bežala.

Porazno sliko o tem, kakšno je bilo in je v resnici vojskovanje te »narodno-osvobodilne vojske«, da je človek, ki so ga komunisti po 8. septembru prisilno mobilizirali ter je dva meseca prebil v rdeči vojski, in sicer tista dva meseca, ko je Osvobodilna fronta govorila o največjih vojaških« uspehih v Ljubljanski pokrajini. Ta priča, ki je na lastne oči in na svoji koži doživljala vse te »uspehe«, pripoveduje: »Dva meseca smo samo bežali ...« Ko so nas mobilizirali., so rekli, da je vse po tovariško in smo morali oddati ure, denar, nalivna peresa, vse, kar je bilo kaj vrednega. Rekli so, da je vse za kolektiv, če ne daš, nisi tovariš. Če si pa ti kaj prosil, ni bilo tovarištva nikjer. Tovariši, to se pravi, zares vsi. enaki, smo bili samo. kadar smo bežali. Povsod, kamor smo pribežali, so se nas ljudje bali kakor steklih psov. Nič čuda, saj so vedeli, da bo z nami odšlo tudi vse, kar imajo.

Ta agitacija Osvobodilne fronte je znala tudi nepretrgani beg »narodno-osvobodilne vojske« prikazati nepoučeni domači in tuji javnosti kot vrsto samih uspehov. Novembra 1943, ko je ta »vojska« najbolj bežala, se je zatekla v najbolj pusti, najmanj prometni, najbolj oddaljeni in najbolj gozdnati del Dolenjske. v Suho krajino. Toda tudi tu ni imela miru in se je morala iz kočevskih gozdov umikati čez suho krajinske vasi proti severu.

Tedaj je svet zvedel za doslej neznane trdnjave in strateško važne postojanke, kakor so borne vasi Hinje, Zvirče, Kompolje, Videm. Zdenska vas. Ko je »narodno-osvobodilna vojska« pribežala v Hinje, je rdeča propaganda razglasila v svet novico, da ju po hudih bojih zavzela utrjeno postojanko Hinje. Naslednji dan se je morala umakniti iz Hinj v Zvirče in svet je zvedel, da je »narodno-osvobodilna vojska« zavzela trdnjavo Zvirče ter zadala nasprotniku »hude izgube«. Iz Zvirč je morala »narodno osvobodilna vojska« bežati v Kompolje, od ondod v Videm, iz Vidma pa v Zdensko vas, kjer se je razkropila. In propaganda Osvobodilne fronte je vsak dan sproti, kakor Je rdeča vojska bežala bolj na sever, poročala o zavzetju trdnjav Kompolje, Videm, Zdenska vas... Če so njeni begajoči oddelki kje na cesti videli nemški tank, je propaganda razglasila, da divja velika tankovska bitka za Ljubljano. Če je sestradana komunistična patrola pri iskanju hrane prišla do kakega samotnega kraja v širši okolici Ljubljane, je to pomenilo, da je bila zavzeta trdnjava Orle, strateški ključ do Ljubljane.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=871