France Filipič je v svoji knjigi Pohorski bataljon med drugim zapisal: »Vsa tista doba od enainštiridesetega do petinštiridesetega leta je ena sama neprekinjena veriga junaških dejanj, ki so jih izvršili naši borci za svobodo.« Pa so res junaška dejanja in zmage, če ropaš in uničuješ privatno lastnino svojih političnih nasprotnikov in z raznimi sabotažami izzivaš številčno in vojaško izrazito močnejšega okupatorja, da potem ves gnev sprosti nad nedolžnimi domačini, če uspešno bežiš v hosto pred Nemci?

Vse ta »junaška« dejanja je počel tudi Pohorski bataljon, ki je bil seveda del OF, za njo pa se je skrivala partija, ki je vojne razmere izkoristila za komunistično revolucijo oz. nasilen prevzem oblasti.  Potrebno pa je pohvaliti avtorja knjige, da je vso to »herojstvo« tega bataljona spravil na papir. In ko omenja njegove »zmagovite« bitke nad okupatorjem, je prav tako iskren, saj zapiše: »Ljudska domišljija je dala nekaterim dejanjem prav poseben sijaj in polagoma se zabrisujejo meje med resničnostjo in pravljičnostjo.«

Pet tisoč Nemcev ni moglo premagati nekaj deset partizanov?

Avtor, sicer zaslepljeno navdušen nad Pohorskim bataljonom, je na več mestih priznal, da so partizani pretiravali pri številu mrtvih okupatorjev v raznih borbah. Nekaj primerov:

»Trikrat so Nemci napadli, vsakokrat smo jih odbili in do takrat še nobeden izmed nas ni padel…« Takšno je Volanovo pripovedovanje, edino nekoliko morda pretirano z ozirom na sovražnikove izgube. (…) Če nekoliko pretresemo njegovo vsebino, bomo videli, da poročevalec o bataljonu pač precej pretirava, zlasti glede stanja in glede predajanja sovražnikov. (…) Če je bilo res 25 Nemcev mrtvih, ni povsem zanesljivo, čeprav se potem ta številka pojavi tudi v partizanskem poročilu. Za borbo pod Planinko pa pravijo Nemci naslednje: »V ogorčeni borbi so padli trije policisti, izgube banditov znašajo štiri ugotovljene padle.«

Zelo verjetno je za lase privlečena tudi informacija, da kar 5 tisoč Nemcev ni moglo premagati nekaj deset članov tega bataljona: »V Vojnem poročilu št. 12 II. grupe odredov je zapisano: »25.11. borba na Črnem vrhu. V borbi je sodelovalo okrog 5 tisoč Nemcev, ki se jim je bataljon uspešno izmaknil in pri umiku zadal sovražniku manjše izgube. Na naši strani ni bilo žrtev.« Ali pa tale avtorjev vznesen opis brez dokaznega materiala: »Baje so se nemške učiteljice partizanskega napada tako prestrašile, da so jo pobrisale nazaj v Nemčijo.«

Partizani se hvalijo, da so za nekaj ur »osvobodili« Šoštanj, v resnici pa so povzročili številne slovenske žrtve

Iz knjige: »V noči od 7. na 8. oktober 1941 je I. štajerski bataljon vpadel v Šoštanj in ga za nekaj ur osvobodil. Ves napad je bil izvršen tako nepričakovano in je potekal tako naglo, da Nemci sploh niso mogli pomisliti na resnejši odpor. Propagandni učinek akcije je bil nepopisen. Pošteni Slovenci so se veselili, okupator pa je divjal kot iz uma. Streljal je talce, se pognal v hajko za partizani, do živega pa jim ni mogel.«

Partizani v poročilu priznali, da je bila njihova prioriteta ropanje

Iz raporta št. 13: Večjih ofenzivno-vojaških akcij bataljon ni delal. Ker se je formiral šele pozno jeseni, je dobil direktivo od nas, naj si pripravi hrano za prezimovanje. Če pa upoštevamo dejstvo, da je vsaka ekonomska akcija bila povezana z vojaško, ker je bila skoraj vsaka trgovina zastražena, potem vidimo, da je bataljon imel stalen stik s sovražnikom. Velike rekvizicije, ki jih je bataljon delal, so prisilile sovražnika, da je zelo pogosto delal »hajke« velikega obsega.

V noči od 11. na 12. oktober 1942 se je Ruška četa prikazala v Šmartnem na Pohorju in tu izvršila pomembno akcijo. Pred nosom nemške orožniške postaje je izpraznila trgovino Karla Lepšine…

Še eno poročilo o delovanju Pohorskega bataljona: »Neki delavec je videl bando v moči okrog 25 ljudi, ki je korakala od Skomarja proti Št. Vidu – Hudinja. Banda je trgovcu v Skomarju, ki mu je oplenila trgovino že 9.12.1942, vzela radio in ročno harmoniko.«

Trupla članov Pohorskega bataljona po zadnjem boju na Osankarici.

Nemško poročilo o položaju obširno opisuje, kako je 60 do 70 partizanov prišlo na posestvo župana iz Šmartnega na Pohorju in mu odpeljalo dve kravi, dva bika, enega konja, svinjo in razna živila, vse to z dvema vozovoma.

Iz poročila orožniške postaje v Rušah po poslednji bitki Pohorskega bataljona na Osankarici: »Nekateri kmetje in prebivalci s Smolnika so brž po akciji obiskali banditsko taborišče, da bi morda tam našli nekatere predmete, ki so jim bili oropani.«

Iz pregleda važnejših dogodkov iz zgodovine Pohorskega bataljona: 31. oktober 1942: Na povratku z akcije v Šentflorijanu se partizani ustavijo v Poleniku, tu pri nekem kmetu zahtevajo konjsko vprego in potem plen odpeljejo na Volovico. 24. december 1942: Bataljon izprazni trgovino v Zgornjem Tinju.

Damjan Likar

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=929