Pričevanje Stanislava Sivca: »Za partizansko gibanje sem prvič slišal leta 1942 od sošolcev iz višjih letnikov v semenišču v Gorici. Od začetka ni bilo jasno, kdo vodi to gibanje. Kot Primorci smo seveda bili proti fašizmu, ko smo slišali, da gre za osvoboditev, smo bili navdušeni, kar zagrabilo nas je. Toda kmalu smo spoznali, kaj stoji zadaj. Že v semenišču je med sošolci, nekje leta 1944, krožila krilatica, kaj pomeni TITO (Tajna internacionalna teroristična organizacija).

Pričanje Milana Černeta 26.9.  2000 na Upravni enoti Nova Gorica o umoru sestre Albine leta 1943: »Odpeljali so jo v Krvavec, to je vas na Banjski planoti. Tam je enota VOS-a imela svojo postojanko, od koder so hodili po ljudi, namenjene za likvidacijo. Dovolj je bilo, da si se komu zameril, da te kdo ni maral, da je botrovala kakšna stara zamera… Jaz sem takšno in podobno grozo doživljal z odraslimi ljudmi že kot mlad fante.

Tresli smo se, kdo bo naslednji, kajti ljudje so slutili, da iz tega ne bo nič dobrega, saj so odvažali najbolj delovne in najbolj poštene ljudi. Nikoli nam ni nihče vedel povedati, zakaj je bil ta zločin storjen. S tem dejanjem je  bilo oskrunjeno dobro ime moje družine. Po osvoboditvi je moja mati večkrat šla do Franca Boltarja in ga prosila, naj ji pove razlog, zakaj se je to zgodilo. Odgovora ni nikoli dobila. Razumljivo, saj je bil tovariš Boltar z vojaškim referentom Francem Širokom in njihovimi pajdaši glavni krivci za te grozote. In prav ti sodelavci so dobili največja priznanja in odlikovanja za zasluge za narod in priznanja OF.«

Pričevanje Bogdana Brica: »Ko je tudi na Primorskem začela delovati OF, je bil oče povabljen k sodelovanju, ki pa ga je zavrnil. Vedel je, da to organizacijo vodijo komunisti. Seveda je iskreno želel, da se Primorci rešimo italijanskega fašizma, a hkrati ni želel, da ga zamenja komunizem. Ljudi je svaril, kaj prinaša OF in z njo komunizem, predvsem, da to novo gibanje povzroča bratomorno vojno.

Dne 1. Junija 1943 smo domači zvečer opazili, da je naša hiša 'zastražena' s strani terencev.  Iz bližnjega gozda sta prišla mladoletna domačina. S puškama v rokah sta zahtevala, naj gre oče z njima na pogovor s komandirjem. Oče Ivan je dejal, da se od tam ne premakne. Tedaj ga je eden od partizanov iz bližine vpričo naju hladnokrvno ustrelil v glavo. Naši vaščani so bili tako prestrašeni, da si ni nihče upal pomagati pri prevozu pokojnega. Po končani vojni so domači aktivisti naši mami ponujali borčevsko penzijo, če bi javno oznanila, da ga niso ubili partizani/komunisti, ampak četniki.«

Pričevanje Justine Doljak: »Okrog desetih zvečer je potrkalo na 'cimrsko' okno, nato še na vrata. Ata je vstal in odprl. Pred hišo so bili partizani. Rekli so, naj se napravi in gre z njimi. Mama je jokala in spraševala, kaj je naredil, kam ga peljete… Nikoli več se ni vrnil! Čez štirinajst dni je rodila tretjo deklico. Za našo družino se je pričelo zelo trdo življenje. Mama je bila brez vsakršnih rednih dohodkov, dom je bil brez moške delovne sile.

Spomin, ki mi vsakokrat prikliče solze v oči, tudi zdaj, ko to pišem, bo vedno močno shranjen v mojem srcu. Nekoč sem kravo Sivko pripeljala domov s paše in jo privezala. Čez nekaj časa sem ji nesla v hlev vodo. Zagledala sem mamo, ki je stala ob Sivki, glavo je imela naslonjeno na njen vrat, roke je držala v nekak objem in hlipala. Tiho sem se umaknila, da me ne bi videla. V podzavesti sem čutila, da mami ne bi bilo prav, če bi jo kdo videl. Mnogo pozneje, ko sem bila sama mati, sem šele vse razumela. Sivka ni dajala samo mleka, mami je pomenila zatočišče, da se je ob njenem vratu razjokala, kadar je bilo breme pretežko in kadar so jo ljudje s svojo neobčutljivostjo in hudobijo globoko prizadeli. Kadar ni bilo izhoda, je pritavala k njej, se naslonila nanjo in se z njo tiho pogovarjala.«

Ludvik Klavora, Šlovrenc v Brdih, izginil septembra 1943 – Ludvik je imel tudi dekle, pravzaprav že ženo. Civilno sta se poročila 8. septembra 1943 v Renčah. Okrog 20. tistega meseca so se pripravljali tudi na cerkveno poroko, doma v Brdih. Potem so partizani prišli po Ludvika. Vrnil se ni nikoli več. Potem so prišli partizani in odnesli vse, tudi tisto, kar je bilo že pripravljeno za pogostitev na poroki. 

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Revolucionarno nasilje na Primorskem, Renato Podbersič

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=1010