Tito je spoznal, da so njegove možnosti, da določi prihodnjo politično zgradbo Jugoslavije, odvisne od odnosa zaveznikov do jugoslovanskih odporniških skupin med vojno. Če bi zavezniki še naprej podpirali protikomuniste, bi Mihailović morda še vedno lahko prevladal v povojni Jugoslaviji. Če bi to pomoč in podporo dobil izključno Tito, bi bila odstranitev Mihailovića tem lažja. Kljub temu Tito spomladi 1943 ni vedel, kako lahko bo pridobiti to izključno podporo zaveznikov in kako lahkoverni bodo zavezniki do njegovega dobrikanja. Bil je pred tem, da izvede največjo ukano zaupanja v vojni.

Od Titove smrti leta 1980 je prišlo na plan veliko novih podatkov. Ti razkrivajo prevaro, ki je povzročila, da se je neomajno protikomunistični Winston Churchill decembra 1943 odločil, da širokogrudno podpre komunista Tita in popolnoma neha podpirati protikomunistične odporniške sile v nekdanji Jugoslaviji. Zvijača je še toliko bolj osupljiva zaradi dokazov, da so v njej sodelovali Britanci – med njimi nekateri na visokih položajih.

Če ne bi bilo te odločitve, Tito ne bi premagal svojih političnih nasprotnikov v Jugoslaviji in se vzpostavil kot njen nesporni voditelj. O tem, da so Churchilla zavedli v to odločitev, zdaj ni več nobenega dvoma. Tito ga je zavajal z napačnimi informacijami.

To je bila odločitev, ki je Jugoslovane obsodila na več kot štirideset let komunistične vladavine in spodbudila Stalina v njegovih težnjah po politični in stvarni prevladi na Balkanu in v Vzhodni Evropi.

Ustaljena podoba prikazuje Tita kot pogumnega partizanskega vodjo, ki se je ves čas vojne neprestano boril proti Nemcem in v nasprotju s preostalo okupirano Evropo skorajda brez zunanje pomoči osvobodil svojo državo. Da večine streliva, ki ga je dobil od Britancev in Američanov, ni uporabil za pobijanje Nemcev, kot je obljubil Churchillu, ampak za odstranitev svojih političnih tekmecev, so Titovi podporniki na Zahodu prikrili. Več Jugoslovanov je bilo ubitih v medsebojnih spopadih, kot pa so jih ubili Nemci – neverjetno dejstvo! Partizani so v najboljšem primeru samo obrobno in občasno nadlegovali Nemce.

Medtem, ko je Tito svoje politične nasprotnike obtoževal, da sprejemajo orožje od Italijanov, je sam Nemcem predlagal skupno akcijo, da bi se uprli zavezniškemu izkrcavanju na Balkanu.

Dostop do sovjetskih in jugoslovanskih arhivov je razjasnil tudi skrivnost, kaj so Titovi komunisti delali v obdobju od sklenitve pakta med Hitlerjem in Stalinom avgusta 1939 do nacistične invazije na Rusijo junija 1941 – predvsem v dveh mesecih pred to invazijo, ko je bila Jugoslavija že okupirana. Da so blatili Britance kot imperialistične vojne hujskače, je bilo od tako trdih stalinistov najbrž samo pričakovati. Manj predvidljivo je bilo, da so ovajali Nemcem vse tiste, ki so se upirali okupatorjem, zlasti Srbe, zveste jugoslovanski vladi v izgnanstvu v Londonu, ki jo je takrat Churchill seveda podpiral.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Titova velika prevara, avtor Peter Batty.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=993