Članek
Partizani so streljali na Slovence celo med pogrebnim obredom
Objavljeno Jan 31, 2018

Praktično ni kraja na Primorskem, kjer naj revolucije med drugo svetovno vojno sploh ne bi bilo, ki ne pozna takega ali drugačnega seznama žrtev komunistične revolucije.

Začela se je silovita, zelo pretkana propaganda za nove ideje, a pod plaščem narodne osvoboditve. Ali je kaj čudnega, da so se svobode in življenja žejni Primorci z vsem srcem oklenili nove organizacije! Saj je bilo splošno razpoloženje tako, da bi se bili vdali komurkoli, ki bi jim obljubil, da jih reši fašizma in Italije. To je psihološko dejstvo. Zato je bila vsaka svarilna beseda redkih ljudi, ki so za narodnimi gesli takoj spoznali rdečo nevarnost, kot bob ob steno. Ljudstvo je kot pijano drlo v naročje OF in se ni hotelo iztrezniti.  

Na velikem zborovanju v Ajdovščini 17. septembra 1943 je bila razglašena priključitev Primorske k »novi Jugoslaviji«, ki so si jo predstavljali slovansko – komunistično. Postajalo je vedno jasneje, kdo dejansko vodi OF. Dekan v Črničah, Alojz Novak, je ob takem vzdušju potožil v svoji Črniški kroniki: »Zdaj vidim, da gremo iz ene sužnosti v drugo.«

Prebežnik med primorske domobrance je v članku, objavljenem aprila 1945, potem ko se je dve leti boril med partizani, poročal: »Videl sem zločin za zločinom, videl sem kako brat ubija brata in s podivjanimi partizani sem, če ne že popolnoma podivjal, pa vsaj ob zločinih in grozodejstvih postal neobčutljiv.«

Črniški dekan Novak: »Naša hinavska Komunistična partija, ki skrbno skriva svoj pravi obraz pred ljudstvom, pa baje prav te dni ponavlja svojim udarnim četam ukaze o splošnem pobijanju vseh nekomunističnih ljudi ob danem znamenju – to se pravi v razdobju, ko bo moral Nemec oditi, pa ne bo še prišla redna vojska zaveznikov. Menda partizani te redne vojske sploh nočejo v naše kraje in  bi bili celo pripravljeni upreti se ji z orožjem.« (Črniška kronika, 4.7.1944)

Viktor Perkan (1908-1945), župnik in dekan v Jelšanah. Ubit je bil 9. maja 1945 v Jelšanah pri Ilirski Bistrici. Med pogrebnim obredom za padlim partizanom ga je na pokopališču ustrelil mlad partizan.

Primer »primorskih Dražgoš«: Partizani iz 3. Bataljona Južnoprimorskega odreda so 2. februarja 1944 iz zasede napadli motorizirano oskrbovalno kolono nemške policije in italijanskih fašistov pri Dovcah med Komnom in Branikom. Mrtva trupla so slekli in sezuli, naložili na tovornjake, polili z bencinom in jih sežgali. Partizani so se po spopadu umaknili. Po nekaterih pričevanjih so se partizani znesli nad nekaterimi trupli, tudi z rezanjem spolovil, kar naj bi bil razlog za tako ostro in obsežno nemško povračilno akcijo. Nemško maščevanje je bilo strašno, očitno jih je dodatno razbesnel pogled na zoglenela in onečaščena trupla. Surovo so se spravili na domačine, predvsem nad njihovo imetje. Nemci so požgali Komen, Branik in okoliške vasi, samo v Braniku je zgorelo 213 hiš. Več kot tisoč domačinov so izgnali v Nemčijo.

Omenjeni primer na Primorskem ni osamljen. Dne 31. maja 1944 je partizanska 30. divizija med vasema Potoče in Dobravlje na poti Gorica-Ajdovščina v zasedi pričakala nemško motorizirano kolono in uničila tri vozila. Nemška kazenska ekspedicija je 2. junija 1944 zažgala vas Cesto pri Ajdovščini. Rudolf Klinec je ob požigu Ceste zapisal: »Vas Cesta je pogorela do tal! Par hiš, ki jim je bilo včeraj prizaneseno, je bilo danes upepeljenih. Ljudje so bili vsi odpeljani, pa naj so bili za ali proti partizanom.«

Navodila okrajnega odbora ZB NOV Nova Gorica v zvezi z »neprimernimi napisi« na nagrobnih spomenikih, 9.11.1957: »Ipavec Jožef je bil kot belogardist likvidiran 1944 leta in ima sedaj na pokopališču v Ročinju na nagrobnem spomeniku napis: »Padel kot nedolžna žrtev.« Družina Sulič iz Prvačine, ki je bila likvidirana 1943 leta zaradi izdajstva, ima sedaj na  nagrobu na pokopališču v Prvačini na spomeniku napis: »Naše roke niso umazane od krvi.« Smatramo, da napisi blatijo našo ljudsko revolucijo. Naša ljudska oblast mora pokreniti vse potrebno, da se ti napisi čimprej odstranijo.«

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Revolucionarno nasilje na Primorskem, Renato Podbersič

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=1009