Članek
Tito je nacistom ponudil sodelovanje, zahodni zgodovinarji so bili zgroženi ob odkritju kupčij partizanov z Nemci
Objavljeno Feb 02, 2018

Tito se je  boril za komunistično Jugoslavijo in glavni sovražnik v večini bojev niso bile nacistične čete, ampak njegovi lastni rojaki. Ker je zelo malo Jugoslovanov simpatiziralo z nacisti in fašisti, so bili partizani pogosto vpleteni v akcije proti rojakom, ki so sicer simpatizirali z zavezniki, vendar so nasprotovali komunistični oblasti.

K veri v Tita spada tudi prepričanje, da se je Jugoslavija v nasprotju s preostalo Evropo osvobodila nacistične okupacije po zaslugi svojega lastnega odpora – kar vlivajo v glave otrokom od petega leta dalje, odrasli na Zahodu pa so to po večini sprejeli.

Če razumemo, da je »osvobojeno« ozemlje tisto, kamor okupator ne more več poslati svojih čet, potem ni bilo v Jugoslaviji nobenega ozemlja, na katerega bi se ta beseda nanašala – kar nam odkrivajo nemški in italijanski dokumenti. Zgodbe, da je »bila vsa Jugoslavija v plamenih«, kakor pripovedujejo v nekaterih standardnih zgodovinskih knjigah, niso bile nikdar niti od daleč resnične.

Končne odločitve nemškega poveljstva, da umakne svoje čete z Balkana, niso vsilili partizani, ampak naraščajoči pritisk vzhodnih in zahodnih front. Po mnenju zaveznikov so jih partizani pravzaprav razočarali z zanikrno taktiko »udari in beži«.

Robert Wade, eden od britanskih oficirjev pri Mihajloviću, se spominja pogovora z nemškimi ujetniki, ki so jih ujeli Mihajlovićevi četniki pozimi 1943, ob času, ko je partizanska propaganda pripravljala »dokaze«, da se Mihajlović bori na strani nacistov. Še aprila 1944, tako pozno, sta dva ameriška oficirja za zveze, ki sta potovala po vsej Jugoslaviji, ob povratku v Washington trdila, da so veliki predeli Srbije in Bosne še vedno pod nadzorom četnikov in bi lahko ob prihodu zaveznikov mobilizirali precej sil. Vsaka akcija četnikov proti Nemcem je bila za partizane vzrok za skrbi, ker je bila v nasprotju s Titovimi poročili v Moskvo, v katerih je trdil, da so vse boje vodili partizani.

Tito je Nemcem ponudil sodelovanje, za kar obstaja nesporen dokaz. Misija je ponudila tri glavne predloge: prvič izmenjavo ujetnikov, drugič premirje, ki bi sprostilo partizanske sile za boj proti skupnemu sovražniku – četnikom, in tretjič dogovor, da se bodo partizani s silo uprli vsakemu poskusu anglo-ameriškega izkrcavanja na jadranski obali. Z drugimi besedami – da bi se borili na strani Nemcev.

Zahodni zgodovinarji, ki so svoj ugled zastavili za partizane, so bili zgroženi ob odkritju kupčij partizanov z Nemci. Med njimi je bila Phyllis Auty, ena od Titovih najbolj neomajnih branilk. V pismu za The Times Literary Supplement 27. novembra 1970 je povedala, da je osebno povprašala Tita o omenjenem dogovoru in ji je povedal, da to ni res: »Ne vidim nobenega dokaza, zaradi katerega bi dvomila v besedo maršala Tita glede tega Ni mi znan noben verjeten dokaz, ki bi jo ovrgel.« Toda bila je ovržena.

Ukaz Arsu Jovanoviću, sekretarju pokrajinskega komiteja komunistične partije Bosne in Hercegovine, ki so ga skupno podpisali Tito, Ranković in Sreten Žujović. Rečeno mu je bilo, »naj se ne loteva akcij proti Nemcem, ker to ne bi služilo interesom naših sedanjih operacij.« Ukazi niso bili dvoumni: »Naša najpomembnejša naloga je popolnoma poraziti četnike Draža Mihajlovića, uničiti njihov administrativni aparat, ki predstavlja največjo nevarnost za nadaljnji razvoj narodnoosvobodilne borbe.«

Edvard Kardelj v svojih vojnih spominih pripoveduje, kako so bili partizani obsedeni od strahu pred izkrcavanjem zaveznikov. Povedal je, da je Tito sumil, da bi zahodne čete lahko izzvale spopad vzdolž Soče kot izgovor, da si odprejo pot proti Dunaju. Zato so partizani razmišljali, da bi razstrelili mostove.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Zapravljena dediščina Josipa Broza Tita, avtorica Nora Beloff

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=1012