Članek
Če ne bi bilo revolucionarnega terorja, ne bi bilo na Slovenskem nobenih vaških straž in kasnejšega domobranstva
Objavljeno Feb 06, 2018

Veliko napako delajo tisti, ki kar tako z levo roko zamahnejo, češ »pobijali so oboji«. Odločilen in zato pomemben je ZAČETEK. Začeli pa so komunisti – in to katastrofalno začeli. Okoli tisoč golorokih Slovencev so pobili do poletja 1942, tisočkrat so »udarili po desnem licu«, preden so Slovenci usekali nazaj. V času med poletjem 1941 in poletjem 1942 so zakoreninjeni vsi vzroki oziroma ključi za razumevanje vsega, kar se je na Slovenskem dogajalo v naslednjih mesecih in letih (državljanske) vojne.

Za določene sloje slovenskega prebivalstva je bilo sodelovanje z okupatorjem  manjše zlo, kot pa je bil takrat komunizem s svojo morilsko revolucijo.

Če ne bi bilo revolucionarnega terorja, ne bi bilo na Slovenskem nobenih vaških straž in kasnejšega domobranstva.

Če ne bi bilo Krimske jame in mnogih drugih grozot komunističnega revolucionarnega terorja, ne bi bilo na Slovenskem nobenih vaških straž, nobenega (kasnejšega) domobranstva, nobenega (kasnejšega) Sv. Urha, nobene (kasnejše) Kozlerjeve gošče in nasploh nobene državljanske vojne.

Mohorjeva družba iz Celja je leta 1990 izdala zanimivo knjigo »Vrnil se bom k očetu«, knjigo spominov nekdanjega partizana, ki je moral prisostvovati večim likvidacijam. Odlomek: »Spominjam se, da eden od ustreljenih ni bil takoj mrtev. Nekdo od prisotnih ga je umiril tako, da je vzel kramp in mu ga z vso silo s koničastim delom zapodil v prsi. To s krampom je bilo za mene, štirinajstletnika, tak šok, da sem bil nekaj dni povsem iztirjen.«

Še po koncu vojne so komunisti na veliko ponujali »amnestijo«. Ko so se fantje množično javili v eno od zbirnih taborišč, v Logatcu, pa so jih v tamkajšnji klavnici množično zverinsko poklali.

Z rožnim vencem se menda proti takšnim zločinom, kot so jih prizadejali partizanski vojvode spomladi in poleti 1942 golorokim ljudem, ni dalo ubraniti! Cele vasi so bile dobesedno pahnjene v prisilo iskanja zaščite pri Italijanih. Verjetno bi prav vsak od nas postal »kolaboracionist«, če bi ti nekdo podnevi in ponoči hodil klat goloroke svojce?!

Nekdanji oznovec Zdenko Zavadlav o povojnih pobojih, ko je moral organizirati »transportiranje« žrtev na Hočko Pohorje: »Čeprav sem nekdanji skojevec, ne razumem ničesar več. Le kaj in v čigavem imenu počnejo to z ljudmi in tudi z nami? In prav nas, predvojne skojevce, izkoriščajo za to umazano, rabeljsko početje! Ali je to res tisto, za kar smo se borili?

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Komunistični zločini na Slovenskem, 1. del.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=1003