Veliko sem se spraševal, zakaj tako žolčni odzivi na nekatere moje zapise, tudi s prijatelji sem o tem precej razpravljal. Torej, kakorkoli obračam, odgovor na to »vprašanje« je: resnica strašno boli. Če k temu dodam še 45 letne totalne monopole nad resnico in 45 letno totalno indoktrinacijo, potem so vzroki za žolčna reagiranja povsem na dlani.

Slovenski kot tudi jugoslovanski komunisti so začeli oborožen odpor proti okupatorjem – na zahtevo Kominterne, takoj prvi dan Hitlerjevega napada na Sovjetsko Rusijo. »Ni čuda, da so partijski krogi v Jugoslaviji zelo občutljivi na očitek, da jim je nemški napad na Jugoslavijo pomenil manj kot pa nemški napad na Sovjetsko zvezo,« je ugotovil ameriški diplomat W. Roberts, ki je bil nekaj let v Beogradu. Še drug razlog je, zakaj ni mogoče sprejeti trditve, da so se v OF združeni politiki uprli okupatorju iz ljubezni do slovenskega naroda. Slovenski komunisti so po vojni sami priznali, da so vodili upor z vidika zadnje etape: zmaga proletarske revolucije ob koncu vojne.

Po končani vojni je v nekem govoru v Srbiji Kardelj priznal: »Začeli smo revolucijo z nekaj tisoč komunistov, z nekaj tisoč ljudi, ki so bili vzgojeni v marksizmu.«

Edvard Kardelj o tem, kako bi lahko represalije okupatorja nad nedolžnimi prebivalci mobilizirale ljudi v partizane: »Pri nekaterih tovariših obstoji strah pred represalijami, pred uničenjem vasi in ljudi. V vojni se ne smemo bati uničenja celih vasi.« Da  bi torej odšlo čimprej in čimveč Hrvatov v partizane, zato naj bi gorele hrvaške vasi! To je bil eden izmed načinov partizanskih mobilizacij, ki so ga prakticirali tudi slovenski komunisti.

Anglež Stephan Clissold, izredno dober poznavalec vojnih dogodkov na jugoslovanskem ozemlju: »Hrvaški narodno-osvobodilni odbor je bil le fasada in nič več. Hrvaški komunisti niso bili nič manj odločeni kot njihovi srbski tovariši pograbiti in ohraniti monopol oblasti.«

Šestindvajsetega decembra 1942, na božič, so komunisti (Gubčeva brigada) v Dobu pri Mirni zajeli Mavsarjevo družino iz Praproč pri Šentrupertu. V hlevu so jo zvezali, ves dan mučili, nato pa pometali na ogenj, da je živa zgorela. Za sedmimi krstami je šel 12 letni sin Vilko Mavsar – sam (sovaščani so se namreč bali represalij, če bi šli za pogrebom).

Kardeljevo pismo Zdenki Kidrič, ki je vodila takrat teroristično organizacijo VOS, dne 2. avgusta 1942: »Prisluškujte dobro razpoloženju ljudstva. Stari (Tito, op. a.) nas opozarja, da naj ne likvidiramo preveč, da ne bi ustvarili situacije, ko se nas bo ljudstvo balo, namesto da bi bilo povezano z nami.

Boj Komunistične partije Slovenije, njenih tajnih služb ter njenih partizanskih oddelkov v drugi svetovni vojni na Slovenskem nikakor ni bil v prvi vrsti  usmerjen proti okupatorju (to je bil le v močni propagandi navzven!), ampak je bil ves čas vojne naperjen predvsem zoper »belo gardo«, to je zoper vse tiste, ki se niso hoteli podrediti partiji, ki niso hoteli sprejeti njenega vodstva in ji niso  hoteli pomagati do oblasti na Slovenskem.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Komunistični zločini na Slovenskem, 1. del.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=1002