Komunisti so med vojno najprej oropali in pobili na tisoče slovenskih civilistov. To je najhujša možna izdaja. Da so se lahko še živeči svojci obranili pred pošastnimi plenilci iz OF, so bili prisiljeni prositi okupatorja za pomoč (za razliko od komunistov, ki so prostovoljno sodelovali z okupatorji). Ti ljudje so namreč v partizanskih komunističnih zverinah videli veliko večje zlo od okupatorja. Žalostno je, da večina Slovencev sedaj te ljudi, ki so bili zaradi komunističnih ogabnih zločinov potisnjeni v kot, vidi kot izdajalce in tudi na volitvah izbira ideološke naslednike komunistov, ki še naprej siromašijo Slovenijo. Številne dokaze za delo komunistične OF proti slovenskemu narodu ponuja knjiga Črne bukve, katero celotno vsebino lahko preberete na strani: http://www.safaric-safaric.si/knjige/1944%20Crne%20Bukve.pdf 

Iz vsake hiše zija groza, iz vsakega grma preži smrt, iz vsakega metra zemlje tuli grob, ni je pedi zemlje v Loški dolini. ki bi ne bila okrvavljena s slovensko krvjo. Skoraj je ni hiše, ki ne bi imela vsaj ene mrtve žrtve, so pa take, ki imajo po štiri, pet ali celo šest ubitih svojcev. Žalosti, bede in strahote razdejanja ni mogoče opisati, to mora človek videti. Potem bo šele spoznal, kaj je Notranjski prineslo rdeče »osvobojenje«.

Rdeči kočevski »proces«:

Kaplanu Šinkarju Antonu so očitali najpodlejše stvari. Med njegovim zagovorom je dvorana kričala in ga preklinjala: »Smrt farju, smrt izdajalcu!« On pa je očitanja zavrnil, dokazal nedolžnost in zahteval, naj zaslišijo pet prič, ki so bile še v zaporu. Toda niso jih pustili pričati. Komunistične priče, ki so nastopile proti njemu, so na predsednikova vprašanja, ki sta jih že prej določila polit komisarja, odgovarjale s popolnoma nejasnimi izpovedbami, med drugim: »To smo slišali od drugih, videli pa »seveda nismo!« Nastopil je tudi neki kmet iz Št. Jerneja, glavna obtožilna priča zoper Šinkarja. Sodnik Kržišnik se je hotel postaviti s to pričo da bi tako popravil sramoto zaradi izjav poprejšnjih, in mu je rekel: »No, tovariš, ti gotovo dobro poznaš zločinca Šinkarja. Pokaži nam ga!« Ta je odgovoril, da ga celo v mraku ali tudi ponoči pokaže, če je treba, kaj ga ne bi v tako razsvetljeni dvorani. Obrnil se je proti obtožencem, preletel z očmi »zločince« in pokazal kaplana Mavca. Ta je vstal in dejal: »Oprosti. zmotil si se, moje roke so tudi nedolžne!« Sodni zbor je postal nemiren. Da bi kmet popravil svojo zmoto, je pokazal še tri druge obtožence, ki ni bil nobeden pravi. Predsednik Kržišnik je ves osupel dejal: »Kaj pa če ni tale?« in pokazal na Šinkarja. Priča je rekla takoj: »Ja, ja, tale bo.«

Da komunistično politično gibanje spravlja s sveta svoje nasprotnike, je zaradi njegove ideologije razumljivo, četudi po kateri kali človeški morali neodpustljivo. Da pa jih pobija tako nečloveško in divjaško, kakor je to delala slovenska Osvobodilna fronta, pa dokazuje, da so njeni voditelji po načrtu prepustili odstranjanje političnih nasprotnikov zločincem, popolnoma podivjanim bitjem, ki imena človek ne zaslužijo. Z zverinstvi, s katerimi je Osvobodilna fronta pobijala lastne brate. se je za vse čase omadeževala pred lastnim narodom in pred vsem poštenim človeštvom. Slovencu je težko pisati o divjaštvih, ki so jih nad njegovim narodom zagrešili njegovi izgubljeni sinovi. Toda zaradi resnice o pravem obrazu komunizma, ki je pod krinko osvobodilnega gibanja zverinsko pobijal najboljše slovenske ljudi, je potrebno, da navedemo nekaj primerov iz tega žalostnega poglavja slovenskega »narodno-osvobodilnega« boja.

Dne 3. novembra 1942 so domačini potegnili iz Poljančeve jame, 2 km od Potoka pri Muljavi , dve trupli, od katerih je bilo eno truplo neznanega dekleta, drugi pa 39 letni tesar Janez Drobnič iz Potoka pri Krki, oče osmih otrok. Truplo je bilo brez rok in glave. Nesrečno žrtev je najprej Zajec Vinko udaril s krampom po glavi, da se je onesvestil,. nato pa mu je Erjavec Avgust dvakrat zasadil konico krampa v čelo. Truplo sta nato vrgla v jamo. V jami trohni še mnogo trupel - sodijo da okoli 30. Komunistični krvnik Vencajz (Vinko Zajec iz Oselice pri Krki) se je jeseni 1942 sam bahal, da je spravil na oni svet čez 50 ljudi. Poleg neštetih drugih zločinov ima na vest tudi umor lastnega brata Toneta in sestre Angele.

Dne 20. februarja 1943 so komunisti streljali na pogrebni sprevod na Dobrovi pri Ljubljani ter ranili več pogrebcev.

Uradni zapiski o poškodbah in vzrokih smrti pravi, da so komunisti živa pokopali 71 letno starko Franeko Žnidaršič in delavca Antona Hribarja, 67 letno slaboumno starko Julko Žnidaršič in 45 letno jetično ženo Alojzijo Hribar pa zverinsko zaklali.

V Kalu pri Semiču je patrola banditov pretepala od rojstva slepega siromaka Črena Martina, ker ni mogel povedati, koga je videl v Semiču.

Ko ga je privlekel iz avtomobila, ga je peljal s ceste v gozd čez same parobke, da je padal na vsakem koraku. Krvnik ga je »sočutno« gladil po glavi in zasmehoval: »Revež, ali si se kaj pobil? Gotovo si se kaj udaril. Oprosti, saj ne ho nič hudega!« Prav tako so zasmehovali svoje žrtve tudi drugi, in to pet minut pred smrtjo! Ko ga je pripeljal pred jamo, mu je nastavil brzostrelko prav pred naočnike, rekoč: »Zdaj te bom pa ustrelil, ho, ho, ho!«