Članek
Kako so se učitelji v Jugoslaviji izživljali nad otroci nekomunističnih staršev
Objavljeno Mar 02, 2018

Žalil in šikaniral je vlagateljico, brata in pokojno sestro ravnatelj Čebohin tudi pri malici. Z bratom sta čakala v vrsti, kakor drugi učenci. Ko sta prišla v vrsto, je ravnatelj zakričal: »Ponikvarja, nazaj! Dobila bosta, če bo kaj ostalo!« Ostalo ni nič, razen v košu za smeti, kar so odvrgli drugi učenci iz bližnjih vasi.

Mama je ostala sama s štirimi nepreskrbljenimi otroki. Ni bilo hrane in obleke, kar so pridelali, so partizani pobrali. Vlagatelj je v šoli čutil razlike, da so ga obravnavali drugače, ker je bil sin domobranskih staršev.

Oče je imel trgovino z mešanim blagom, po smrti je bila trgovina uničena in izropana, premoženje odvzeto, mama pa je ostala sama s petimi otroki brez sredstev za preživljanje. Materi je bil zagrožen tudi odvzem otrok, če ne bo molčala o odvzemu premoženja.

Mlajša hči se je hotela šolati na administrativni šoli v Novem mestu, vendar je niso sprejeli, ker so sprejemali le otroke borcev. Po očetovi smrti so živeli v popolni revščini in niso moglli računati na kakršnokoli pomoč, saj so bili ožigosani kot domobranska družina.

Po smrti očeta so doma ostali mama in onadva. Učiteljice, ki so bile iz partizanskih družin, so ju ves čas zaničevale. Velikokrat sta bila neupravičeno kaznovana. Imela sta najslabše ocene, kljub temu, da sta bila dobra učenca. Učiteljica je Stanislavu rekla, da če bi prišlo do nove vojne, bi bil on ravno tak izdajalec kot njegov oče.

Z materjo so ostali sami in starim očetom. V šoli so jih zmerjali z »domobranskimi svinjami« in učitelj, ki se je pisal Novak, jih je sovražil.

V šoli je kot otrok domobranca pogosto doživljala ponižanja in podcenjevanja s strani učiteljev. Pogosto njeno znanje ni bilo pomembno, že vnaprej je bilo ocenjeno nezadostno.

Želela je na učiteljišče, vendar kljub odličnemu uspehu na sprejemnem izpitu ni bila sprejeta. Vzrok – hči domobranca. Ko je želela po drugem razredu gimnazije opravljati počitniško delo na občini Kočevje, ji je mladinska organizacija to onemogočila. Razlog naj bi bil ponovno oče domobranec. Takih šikaniranj so bili deležni tja do 80-ih let.

Kdor nima očeta, bo dobil v šolski kuhinji malico. Prišla sem tudi jaz, a kuharica mi je zabrusila, da belčkom ne bodo dajali. Komaj petnajstletna sem odšla delat v Metko. Jaz bi bila kmalu ob službo, ker nisem hotela podpisati, da bom dala del svoje plače za borčevski spomenik. Take stvari so se dogajale nam, drugorazrednim državljanom.

Leta 1947 je začela s šolanjem v prvem razredu osnovne šole. Tega dne se najbolj spominja zato, ker jo je na poti domov šest sošolcev – dečkov preteplo do onemoglosti. To so bili otroci »rdečih« staršev.

Še kot otrok sem se počutil zaznamovanega, kot človek druge vrste. Povsod po uradih, ko sem rabil kakršnekoli dokumente, so me cinično spraševali, kje je bil moj oče, čeprav sem ob njegovi smrti imel komaj štiri leta.

Povojne oblasti so uničile mojo otroštvo in mladost. Za nas domobranske pankrte ni bilo denarja in možnosti za šolanje, pa če si bil še tak odličnjak. Bil sem star sedem let. Ko sem nabiral borovnice, se je kar naenkrat pojavil pred menoj Tomc Avguštin (bil je tudi lovec), nameril v mene puško in dejal: »Zdaj te pa imam, zdaj si pa moj.« Nato je dal puško na rame, odšel in se krohotal.

Pričevanje o usodi: Iz Trate pri Škofji Loki so jih peljali na grad. Blizu tri tedne so jih tepli trikrat na dan, dale le vode in privezane za strop mučili do smrti. Nekaterim so odrezali ude, spolovila, jezike, ušesa in kar so hoteli, predno so jih umorili. Še danes živeči niso nikdar odgovarjali za te zločine. Andrej je rekel, da je od 75 kg prišel do 40 kg teže, tako so ga mlatili. Vprašal sem ga, ali je videl mojega očeta tam, pa je rekel, da eden drugega niso poznali, so bili vsi krvavi in podpluti.

Ko sem šel po vasi, so za menoj vpili: »Lej tega ta belga.« Vse sem prenesel in sem bil tiho, saj me je mama tako učila. »Sej bo čas naredil svoje,« je večkrat ponavljala: »Bodo se že naveličali.« In ko sem res mislil, da je čas naredil svoje, me je zelo prizadelo, ko se je leta 1994 sin hotel vpisati v policijsko šolo, kamor pa ga niso sprejeli zaradi moje preteklosti.

V šolskem letu 1952/53 sem moral tako kot drugi zaznamovani ponavljati razred, da bi imel pozneje oteženo šolanje. To je bila direktiva krajevnih oblastnikov, kot je pozneje izvedela mama.

Z bratom sva bila tudi v osnovni šoli Sostro poniževana in zasmehovana, še posebej s strani učiteljev. Ne glede na to, kako sva se trudila, učila in tudi znala, je bila najina ocena vedno negativna. Dobesedno so naju zatolkli.

Po nekaj letih sem srečal profesorja Drašlerja, ta mi je sam rekel oziroma se mi je opravičil, da mi je moral dati negativno oceno. Takrat se je moje šolanje končalo. Tudi na tem področju mojega življenja mi je komunizem zadal boleč udarec in veliko rano, drugače se bom še izrazil – veliko krivico, saj sem bil namreč drugorazredni državljan brez vsakih človekovih pravic.

Nekateri odrasli so nam govorili, da pač moramo biti tiho, ker smo sinovi domobrancev in nimamo pravice govoriti. Tako in podobno odločanje me je globoko prizadelo, ko smo desetletni fantiči želeli postati člani gasilskega društva. Njegovo tolmačenje, da ostali fantje lahko, jaz pa ne, ker sem domobranski sin, je v meni sprožilo globoko razočaranje.

Kako so si učitelji znali »privoščiti« otroke in jih prizadeti, skupaj z njimi pa tudi njihove najbližje, ter odpirati nezaceljene rane, naj ponazorim s primerom. V tretjem ali četrtem razredu, mi je učiteljica dodelila ob državni proslavi recitacijo pesmi z naslovom: Moj očka partizan. Učiteljici se nisem upal upreti, prav tako se verjetno tega nisem upal povedati doma, zato sem se dodeljeno recitacijo naučil skrivaj.

V šoli so se nam dogajale očitne krivice. Kljub znanju so nam očitali neznanje in dajali slabše ocene, ker so imeli takšen ukaz. Franc je uspešno končal prvi razred, ko pa je učiteljici povedal, kdo je odpeljal očeta, ga je dala nazaj v prvi razred namesto v drugega. To je bila tovarišica Ciparla Antonija. Partizan Peter Sečnik iz Butajnove je prišel v šolo s puško in spraševal, kdo je za ubit, ter nameril puško proti meni.

Matere za 25 let delovne dobe v šolstvu niso priznali nobene pokojnine ali vsaj otroških dokladov. Na njene prošnje so posmehljivo odgovorili, da dobi, kar ji pripada. Torej nič.

Ob iskanju zaposlitve je moja bodoča direktorica od mene zahtevala, da v prošnjo za službo napišem, da je bil moj oče izdajalec. To me je spremljalo vsa leta mojega službovanja, do invalidske upokojitve leta 1980, čeprav sem se izkazala kot pridna in natančna delavka.

Vsi vemo, da so se v letu 1945 naprej izvajala na ljudeh strašna hudodelstva. Med žrtvami večkratnih posilstev, ki so jih izvajali takratni policijski uslužbenci, sem bila tudi jaz in prav tako moja sestra. Teh večkratnih posilstev, ki sem jih doživela kot punčka, ne bom nikoli pozabila. Vse svoje življenje živim s temi travmami in jih nikoli ne bom izbrisala iz spomina.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige "Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo", avtor Jože Dežman.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=1023