Članek
Komunizem je sistem družbene blaznosti, je minsko polje, ki bi skoraj pognalo v zrak celoten svet
Objavljeno Mar 07, 2018

Ukrepi proti zasebnemu kmetijstvu in podjetništvu so uničevali gospodarsko podjetnost in uspešnost ves čas druge Jugoslavije, posledice pa bomo čutili še dolgo. Skupin prebivalcev, ki so bili obravnavani kot manjvredni, je bilo v skladu s številnimi opredelitvami osovraženih drugih toliko, da so tvorili večino prebivalstva, na primer: verniki, kmetje, meščani, demokrati, emigranti, neodvisna inteligenca…

Aleksander Jakovljev: »Z zgodovinskega stališča je boljševizem sistem družbene blaznosti. Ta sistem je iztrebil kmečki stan, plemstvo, trgovce, vse podjetništvo, duhovščino in inteligenco, boljševizem je 'krt zgodovine', ki je skopal množična grobišča, je minsko polje z neznansko močjo, ki bi skoraj pognalo v zrak celoten svet.«

Ob prehodu iz totalitarnega v demokratični sistem nas je zavedla utvara, da sprememba družbene ureditve kar sama po sebi odpravi tudi totalitarne okvare in okužbe. Vendar nam dve desetletji simbolnih in spominskih spopadov dokazujeta, da morata množični in dolgotrajni zastrupitvi in obolevnosti s potvarjanji, lažmi in delnimi resnicami slediti množična in dolgotrajna razstrupitev in zdravljenje – kapilarna zastrupitev zahtevo kapilarno razstrupitev.

Družbena moč sil starega režima s tranzicijo iz totalitarne v demokratični sistem ni bila bistveno prizadeta. Ljudi, ki bi zaradi svojega zločinskega delovanja spadali pred sodišča, so njihovi politični dediči zaščitili in jim ohranili njihove privilegije nedotaknjene.

Sam sem iz partizanske družine in tega strašnega občutka življenjske ogroženosti nisem poznal. Po srečanju s tisočerimi usodami, ki so prepojene s tem strahom, pa sem ga začenjal razumeti in tudi upoštevati. Le tako lahko dojamemo, kako travmatsko obremenjena družba smo, družba, nad katero je bil s skrajno prisilo nadet jarem komunistične eshatologije, ki je lomila hrbtenice in razum, jemala pravico do misli in besede.

Pri ohranjanju mitologije titoizma bi lahko njihovo ravnanje primerjali z ravnanjem neonacistov. Markus Tiedemann je v več tematskih kompleksih opozoril na številne potvorbe in revizionizme zagovornikov Hitlerja in nacionalsocializma. Navaja nekatere značilne trditve o samem Hitlerju – da naj ne bi nič vedel o holokavstu, da naj bi si želel miru, da naj bi bil genialen politik, da naj bi se kot mali človek povzpel z dna, da naj bi bil prijatelj mladine, da naj bi bil nadarjen za gospodarstvo… Vse te tematske odtenke zasledimo tudi v prizadevanjih titofilov, da bi ohranili zgodovinske potvorbe titoizma. Temeljni cilj vseh teh sil je bil, da bi ob ohranitvi politične moči preprečili kaznovanje zločincev in ohranili privilegije.

Komunistični oblastniki niso mogli utišati ljudi niti leta 1945. Sestra dveh umorjenih domobrancev je v septembru 1945 pisali Borisu Kidriču: »Ne ugibajte kdo sem! Bolje za vas in zame, da se ne poznava. Povem pa vam, da sem vredna in poštena, da sem sestra tistih, ki se niso borili za 'svobodo', kakršno uživamo, ampak za boljšo prihodnost naroda. Moje roke in moje srce je čisto, lahko vam pogledam v oči, ker imam čisto vest, mislim, da bolj kot vsaka, ki se je štiri leta borila v gozdovih.«

Tekst predstavlja odlomke iz knjige "Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo", avtor Jože Dežman.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=1018