Komunisti so med vojno najprej oropali in pobili na tisoče slovenskih civilistov. To je najhujša možna izdaja. Da so se lahko še živeči svojci obranili pred pošastnimi plenilci iz OF, so bili prisiljeni prositi okupatorja za pomoč (za razliko od komunistov, ki so prostovoljno sodelovali z okupatorji). Ti ljudje so namreč v partizanskih komunističnih zverinah videli veliko večje zlo od okupatorja. Žalostno je, da večina Slovencev sedaj te ljudi, ki so bili zaradi komunističnih ogabnih zločinov potisnjeni v kot, vidi kot izdajalce in tudi na volitvah izbira ideološke naslednike komunistov, ki še naprej siromašijo Slovenijo. Številne dokaze za delo komunistične OF proti slovenskemu narodu ponuja knjiga Črne bukve, katero celotno vsebino lahko preberete na strani: http://www.safaric-safaric.si/knjige/1944%20Crne%20Bukve.pdf 

Ko Osvobodilna fronta ni mogla odpora slovenskega ljudstva proti komunizmu zlomiti z množičnimi likvidacijami, nasiljem in divjaštvi in je prav zaradi teh splošni odpor proti njej vedno bolj rasel. je zavzela stališče, ki ga je njen vodilni človek, Boris Kidrič, povedal na Vinici poleti 1942, ko je dejal: »Vseeno je, če od Slovencev ostanemo živi samo trije, pa tisti pravi« - to je komunisti. Izraz tega njenega stališča je tudi splošna mobilizacija slovenskega ljudstva, ki so jo razglasili meseca septembra l943. Izvršni odbor Osvobodilne fronte je zapovedal pobrati v vseh predelih, ki so jih imeli komunisti tedaj v oblasti, vse moške od 14. do 60. leta. Splošna mobilizacija tedanjih razmerah je bila največja vojaška in narodna blaznost. ki si jo je moči misliti.

V »narodno-osvobodilno vojska« so nagnali na tisoče ljudi, ki so bili zagrizeni nasprotniki Osvobodilne fronte in komunizma, ki so bili vojaško docela neizurjeni in ki jih niso imeli s čim oborožiti. Toda prav te prisilne mobilizirance so tedaj, kadar je nemška vojska komuniste napadla, naganjali v prve vrste, da so v stotinah in tisočih padali. Politični komisarji so te siromake, ki so stali pred najsodobneje oboroženo vojsko golih rok ali z najslabšim orožjem naganjali na tanke in pred strojnice. Toda Osvobodilni fronti pri splošni mobilizaciji in posledicah, ki jih je za Slovence rodila, ni šlo za vojaške učinke ali za narod, temveč za to, da se s tem iznebi čim več svojih nasprotnikov. Zato je mobilizacijo razglasila: zato je na tisoče neoboroženih slovenskih ljudi, moških, fantov in žensk gonila v fronto; zato je s splošno mobilizacijo pognala druge tisoče, ki k »narodno-osvobodilni vojski« niso marali, v gozd, v lakoto, bolezen in pogubo. Uničiti, če ne vseh, pa vsaj čim več nasprotnikov komunizma, uničiti ves slovenski narod - to je bil edini stvarni razlog in edini pravi cilj tega poslednjega zločina Osvobodilne fronte nad slovenskim narodom.

Tretji dokaz za to, da je Osvobodilna fronta protislovensko gibanje, je njeno brezobzirno in načrtno uničevanje slovenskega narodnega imetja. To uničevanje, ki se je leta 1941 začelo z ropi in se je v letih 1942 in 1943 nadaljevalo s požigi celih vasi in predelov, od 8. septembra 1943 pa s sistematičnim rušenje:m vseh večjih, zasebnih in javnih poslopij, šol, občin sodišč, prosvetnih sokolskih in. gasilnih domov ter uničevanjem zemljiških knjig je samo del načrta Osvobodilne fronte za izvedbo komunistične socialne revolucije med Slovenci.

Ko je vodstvo Osvobodilne fronte leta 1942 ter leta 1943 spoznalo, da niti z množičnim ubijanjem nasprotnikov komunizma ne bo moglo slovenskega ljudstva uklonili k poslušnosti, je sklenilo razmere za socialno revolucijo pripraviti tako, da je »narodno-osvobodilna vojska« začela slovenski narod gospodarsko uničevati. S tem je Osvobodilna fronta hotela slovensko ljudstvo sproletarizirati in ga s prisilnim osiromašenjem pripraviti d.o tega, da bi se podvrglo komunizmu.

To divje, noro in zločinsko uničevanje slovenskega narodnega imetja, ki ga ni moči utemeljiti in zagovarjati z ničemer, najmanj pa s kakimi »vojaškimi« razlogi, je povzročilo ogromno škodo zgolj slovenskemu narodu in celo Osvobodilni fronti sami, saj je zaradi uničene in izropane dežele prisiljena stradati celo njena »narodno-osvobodilna vojska« sama. A Osvobodilna fronta vendar ni s tem odnehala, kar je najzgovornejši dokaz, da je njen poslednji cilj res socialna revolucija, ne pa kaka narodna osvoboditev.

Vso gospodarsko škodo, ki jo je Osvobodilna fronta povzročila z uničevanjem slovenskega narodnega imetja, je nemogoče tudi približno oceniti.

Niti približne slike in cenitve pa ni moči narediti za gospodarsko škodo ki jo je Osvobodilna fronta s svojimi nastopi povzročila v Ljubljanski pokrajini po 8.septembru 1943. Tedaj je »narodno-osvobodilna vojska« ho načrtu za komunistično socialno revolucijo začela sistematično uničevati vsa večja javna in zasebna poslopja: šole, cerkve, župnišča, občinske domove, prosvetne domove, gasilske domove, sokolske domove, bolnišnice. delavnice in gospodarske obrate vseh vrst. Do meseca marca 1944 je bilo npr. uničenih že 95 šol, na desetine sodnijskih in občinskih sedežev ter podobnih stavb ter zemljiške knjige za celo vrsto sodnih okrajev. V slovenskem gospodarskem življenju se je začelo tedaj brezobzirno in načrtno razdejanje kakor mu ga ni para v nobeni evropski deželi in v nobeni dosedanji komunistični revoluciji.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=881