Devetindvajsetega decembra 1945 so v britanskem političnem tedniku Time and Tide poročali, da so pred kratkim na slavnostni večerji v Bruslju slišali Churchilla reči: »Med vojno sem mislil, da lahko zaupam Titu. Obljubil mi je, da bo spoštoval sporazum, ki ga je sklenil s Šubašićem, toda zdaj se dobro zavedam, da sem naredil eno največjih napak v vojni.« 

Michael Petrovic, ki je bil takrat uradnik na ameriškem veleposlaništvu, je bil priča, kako je ulični prodajalec časopisov, ki je na ulici v Beogradu prodajal izvode Grolovega časopisa Demokratija, zgorel, ko je komunistična tolpa polila njegove časopise z bencinom in jih zažgala.

Tito je rad pobijal tudi živali. Posneto 30. julija 1964, Donje Bare (BIH). Vir: Muzej jugoslovanske zgodovine.

Evelyn Waugh je v časniku The times 23. maja 1945 objavil zagrenjeno pismo: »Če se z objavo resnice razkrije, da ima režim maršala Tita vse značilnosti nacizma – tajno politično policijo, brezvestne propagandne urade, sodne umore političnih nasprotnikov,organiziranje otrok v fanatične tolpe častilcev herojev, aretacije in izginotja civilistov samo zato, ker so govorili angleško… če so te stvari resnične, potem bo država vedela, kaj so njene dolžnosti do ljudi, ki jih ogroža širjenje tega režima.

Po nagovoru Anthonyja Edna na srečanju v Coningsby Clubu so ga vprašali: »Kaj vam zdaj proti koncu vaše politične kariere najbolj leži na vesti?« Odgovoril je menda brez oklevanja: »Naša izdaja Mihailovića.«

Zdi se, da so se Titovi morilci pri svojem sistematičnem divjaštvu po usmeritve obračali na Moskvo. Iztrebljevalne vode so nagradili z zapestnimi urami ali pa so jim plačevali počitnice v letoviščih na dalmatinski obali. Toda mnogi so pozneje v življenju doživeli živčni zlom ali imeli celo epileptične napade, kar je postalo znano kot »partizanska bolezen«.

Đilas v intervjuju za Encounter decembra 1979: »Velika večina ljudi, ki so jih Britanci iz Avstrije nagnali nazaj, so bili navadni kmetje. Nobenih umorov niso imeli na vesti. Njihov edini zločin je bil strah pred komunizmom in slovesom komunistov.«

Ljudi so usmrtili že samo zato, ker med vojno niso dovolj podpirali partizanov. Milan Grol, eden od nekomunističnih ministrov v Titovi prvi vladi, je konec leta 1945 svojim prijateljem v London pisal: »To ni država, to je klavnica.«

Đilas  je priznal, da so proti tistim, ki so se jih bali, jih preprosto niso marali ali pa so se želeli polastiti njihove lastnine, ponarejali obtožbe o sodelovanju s sovražnikom. V vladavini terorja po vojni so za kolaboracijo s sovražnikom kaznovali celo ljudi, ki so v resnici vojno preživeli v koncentracijskih taboriščih.

Tako kot je njegov sodobnik Franco lahko v miru preživel dolgo življenje zaradi strahu, ki ga je vzbujalo njegovo ime celo v senilnem propadanju, je tudi Tito lahko živel od kapitala strahu, ki ga je nabral med divjimi represalijami proti svojim nasprotnikom po letu 1944.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Titova velika prevara, avtor Peter Batty.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=1000