Viktor Hribar iz Ihana je bil domobranec in je po vojni pristal v zaporu. Najhujše na zasliševanjih so bile partizanke. Obešali so ga za spolovilo. Oko so mu iztaknili. Hrustance na sklepih so mu tolkli s poleni itd. Sestradan do skrajnosti je človek s 85 kilogrami shujšal na 35 kg. Jedel je omet z zidov v zaporih v Škofjeloškem gradu. Tast mi je pri polni zavesti povedal, da so pod oltarjem v kapeli gradu žive zvezane domobrance zakopali in zacementirali.

Nek ubijalec je pripovedoval, da otrok niso streljali, temveč so jih z glavo udarjali ob drevo, jih tako usmrtili in zmetali v brezno v Matjaževi jami. To je bil Pirmanov Tone iz Papirnice.

Nekoč me je obiskal Repek, po domače Strup. Povedal mi je, da je skakal po trebuhu žrtve, da so kar čreva stopala ven. Rekla sem mu v obraz: »Ti prasec!« Nikoli več se ni oglasil pri meni.

V bližnji okolici morišča smo imeli njive in je zato mati, ko je tam delala, še dan – dva po pobojih slišala stokanje in vpitje otrok iz Matjaževe jame, ki jih niso do smrti pokončali in so jih ranjene vrgli v brezno.

Kot dokaz, da so hrvaške otroke pobili prav v tem gozdu in jih zmetali v Matjaževo jamo, je okužena voda, ki je rdeča in smrdljiva pritekala iz potoka v vasi Moškrin. V začetku, dokler še niso opazili, so ljudje to vodo pili in tudi njihova živina jim je zbolevala in poginjala. En vaščan je umrl za tifusom, ki je bila posledica okužene vode od razpadajočih otroških trupel in otroške krvi.

Tisti, ki so te poboje storili in ki sem jih osebno poznal, niso umrli naravne smrti. Nackov Nacek se je obesil, Vinko Florjančič je bil alkoholik in je umrl zaradi pijančevanja, Podobnikov Pavel je tudi bil likvidator in je umrl mlad. Morilec Franc Gaber iz Pungarta tudi ni mogel prenašati tega psihičnega bremena in se je ustrelil.

Poznal sem dva poročnika – likvidatorja, ki sta pokradla zlatnino od pobitih Hrvatov, ki so bili premožni ljudje. Maks Šifler se je tudi krepko okoristil z zlatnino, ki jo je ukradel od žrtev, pa ne le od Hrvatov, temveč je pokradel marsikaj od pobitih domobrancev. S tem pokradenim je tako obogatel, da si je zgradil hišo.

Moj stric je z dvema fantoma odšel v Šentjošt in se pridružil partizanom. Ukazali so mu, da mora oditi v hišo in ustreliti očeta, mater in dekleta, ne vem, koliko jih je bilo. Rekel je, da tega ne more storiti. Ker je zavrnil ta ukaz, so ga partizani obsodili na smrt. Zvečer je neki človek na skrivaj prišel k njemu na dom in ga opozoril, da so ga obsodili na smrt in da ga bodo naslednjega dne ustrelili. Zvečer je pobegnil.

Moj znanec mi je povedal, da ni mogel gledati žrtvam v oči in jim je zato ukazal, da naj se obrnejo in jih je ustrelil v hrbet. To mi je pripovedoval partizan, ki je umrl pred tremi leti. To je bil Pavel Košir. Čutil je, da se mu bliža konec življenja in se mi je spovedal in povedal: »Kot partizan sem moral storiti vse te poboje nedolžnih ljudi!«

Znan likvidator v Škofji Loki Alojzij Kovačič, s partizanskim vzdevkom Gajo, je povedal svojim kavarniškim tovarišem: »Neka mati me je prosila, naj ji ne ubijem hčere. Brez usmiljenja sem ji pred njenimi očmi ubil hčer, njo pa sem pustil, ker sem jo hotel prizadeti. Nenehno me spremljajo podobe pobitih žrtev. Najhujši je jok otrok, ki sem jih ubite vrgel v brezno. Ne morem se znebiti njihovega klica na pomoč. Neznosno odmevajo njihovi klici: mama, mama! Celo litri žganja ne morejo izbrisati njihovega objokanega obraza, drgeta rok, zbeganega pogleda, mlahavega telesca, oglušujočega ihtenja.« Kovačič je podlegel klicu nedolžnih žrtev. Ustrelil se je v središču Škofje Loke leta 1958.

Ubitega otroka ne more nič in nihče nadomestiti. S katero osebo naj se spravijo starši, če pa v Republiki Sloveniji še nihče ni bil prepoznan, obtožen in kaznovan zaradi tovrstnega zločina?

Pri nas so gošarji izvabili v gmajno tudi mlada dekleta, se nad njimi izživljali, nato pa jih pobili. Strašno so se izživljali nad Simono Repovž. Kaj so počeli z njo, papir ne prenese, zato ne bom napisala.

Albert Einstein je trdil, da je »svet nevarno mesto ne zaradi tistih, ki storijo zločin, temveč zaradi tistih, ki to mirno gledajo.«

Ali sploh obstaja kesanje teh storilcev zla nad golorokimi žrtvami? S čim opravičujejo svojo okrutnost, grozljivo resnico o tatvinah, ubijanju, o oskrunjeni nedolžnosti deklet, sramotenju mater? Ali vsaj sedaj prihajajo do spoznanj, da so bili orodje v krempljih zla?

Nikakor ne smemo pozabiti na nedolžne žrtve pohlepa, napuha, zla, grozodejstva, ki so bila storjena v revoluciji v Jugoslaviji v letih 1941-1945. Ne smemo skrivati zločinov in zločincev. Imena ubijalcev je treba izreči in jih poklicati na odgovornost za storjeno zlo, ki obremenjuje prihodnje rodove. Zgodovina naroda mora biti izpisana z resnico, z odprtimi očmi in vestjo pravičnega.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Dediščina Molka, avtorica Milanka Dragar.