Milovan Đilas je bil ključna oseba jugoslovanskega partizanskega gibanja med 2. svetovno vojno, kakor tudi jugoslovanske vlade v prvih letih po vojni. Kljub temu, da je do konca življenja ostal prepričan komunist, je postal doma in v svetu eden najbolj znanih in odločnih kritikov povojnih komunističnih sistemov. V nadaljevanju so objavljeni odlomki iz njegove najbolj znane knjige Novi razred, v kateri analizira komunistični sistem.
V komunističnem sistemu so velikanske kraje in poneverbe neizogibne. Zdi se, kot da bi vsi radi pokradli »ljudsko premoženje«, in to ne samo zaradi revščine, ampak zato, ker se zdi, da ne pripada nikomur. Leta 1954 je bilo samo v Jugoslaviji odkritih več kot 20 tisoč kraj »družbene lastnine«.
Največje zapravljanje se niti ne opazi. To je zapravljanje človeškega dela. Počasno, neproduktivno delo nezainteresiranih milijonov, obenem pa preprečevanje vsakega dela, ki ne velja za »socialistično«, je preračunano, nevidno in velikansko zapravljanje, ki se mu ne more izogniti noben komunistični režim.
Državljana v komunističnem sistemu nenehno grize vest, da je naredil kaj narobe. Stalno se boji, da bo moral dokazovati, da ni sovražnik socializma, tako kot je moral človek v srednjem veku stalno izražati svojo vdanost Cerkvi.
V ZSSR ni niti enega pomembnega znanstvenika, ki ne bi imel političnih težav. Vsako veliko znanstveno odkritje je posledica spremenjenega pogleda na svet v razmišljanju odkritelja. Nov pogled pa se ne prilega kalupu že sprejete uradne filozofije. V komunizmu se mora vsak znanstvenik ustaviti pred tem dejstvom ali pa tvegati, da ga bodo razglasili za »heretika«, če se njegove teorije ne ujemajo s potrjeno, predpisano in zaželeno dogmo.
Umetniško delo je po svoji naravi navadno kritika določenih razmer in odnosov. V komunističnih sistemih zato umetniško obravnavanje aktualnih tem ni mogoče. Dovoljeni sta samo hvala obstoječih razmer in kritika nasprotnih sistemov. Pod takimi pogoji umetnost ne more imeti nobene vrednosti.
Samocenzura je v resnici glavna oblika partijskega idejnega nadzora v komunizmu. Tako kot so se v srednjem veku ljudje najprej morali vprašati, kaj si bo Cerkev mislila o njihovem delu, tako si je treba v komunističnem sistemu vnaprej predstavljati, kaj voditelji pričakujejo, včasih celo, kakšen je njihov okus.
Komunistični sistem po pravilu duši in zatira vsako intelektualno dejavnost, s katero se ne strinja, to pa je vse, kar je izvirno in globoko. Obilno pa nagrajuje, spodbuja in dejansko korumpira vse tisto, kar po njegovem mnenju koristi »socializmu«, to je njemu samemu.
Komunistični sistem po pravilu favorizira to, kar je nenadarjeno, nesamostojno in neinventivno. Zato ni čudno, da so največji duhovi izgubili usmeritev, vero in moč. Samomori, obup, alkoholizem in razvrat, izguba notranje moči in iskrenosti zaradi laganja sebi in drugim – to so v komunističnem sistemu najpogostejši pojavi pri tistih, ki bi resnično želeli in mogli ustvarjati.
Če navedem Dietricha von Nieheima, verdenskega škofa, ki je leta 1411 pisal: »Kadar je ogrožen obstoj, je Cerkev odvezana moralnih zapovedi. Enotnost kot cilj posvečuje vsa sredstva: zahrbtnost, izdajstvo, nasilje, simonijo, ječe in smrt.« Tudi te besede zvenijo, kot da bi jih izgovoril komunistični voditelj.
Komunistična država ne more postati pravna država oziroma država, v kateri bi bilo pravosodje neodvisno od oblasti in bi se zakoni dejansko izvajali. Tudi če bi komunistični voditelji želeli ustvariti pravno državo, tega ne bi mogli narediti, ne da bi pri tem ogrozili svojo totalitarno oblast. Neodvisno sodstvo in vladavina prava bi neizogibno omogočila pojav opozicije.
Lahko rečemo, da je s pravnega stališča večina obsojenih političnih zločincev nedolžnih, čeprav so nasprotniki režima. S komunističnega stališča pa so prejeli zasluženo kazen, čeprav za to ni bilo pravne osnove. Kadar se državljani spontano uprejo ukrepom režima, komunistične oblasti obračunajo z njimi, ne da bi se ozirale na ustavne in pravne predpise.
V zgodovini ni znanega nobenega sistema, ki bi svojo opozicijo zatrl tako uspešno kot komunistična diktatura, toda tudi nobenega, ki bi izzval tako globoko in vsesplošno nezadovoljstvo.
Hvalisanje o polni zaposlenosti v komunističnih sistemih ne more skriti ran, ki postanejo očitne ob podrobnejšem pogledu. Polna zaposlenost je posledica disharmoničnosti in neučinkovite proizvodnje. Takšna polna zaposlenost zato ne prikazuje moči gospodarstva, ampak njeno šibkost. V Jugoslaviji je, na primer, primanjkovalo delavcev, dokler ni dosegla zadovoljive ravni proizvodnje učinkovitosti. Takoj, ko jo je dosegla, se je pojavila brezposelnost.
Po uradnih podatkih je življenjska raven delavcev in uslužbencev nižja kot pred drugo svetovno vojno, ko je bila Jugoslavija nerazvita kapitalistična država.
Gospodarstvo je tisto področje, ki najmanj trpi samovoljo. Kljub načrtovanju je komunistično plansko gospodarstvo razsipno, morda celo najbolj razsipno v vsej zgodovini človeštva. Izostanek vsake kritike, celo vsakršnih pomembnih nasvetov, neizogibno vodi v zapravljanje in stagnacijo. Zaradi te politične in gospodarske vsemogočnosti se tudi ob najboljših namenih ni mogoče izogniti zapravljivim projektom.
Ne vemo za nobenega komunističnega voditelja, ki bi odgovarjal zaradi neproduktivno porabljenih ali zapravljenih ogromnih sredstev, zato pa jih je zelo veliko odstavljenih zaradi »ideoloških odklonov«.
Nov 03, 2018