Viktor Miklavčič je bil tri mesece politični zapornik v povojnem komunističnem obdobju. Knjigo Pričevanja je avtor napisal že leta 1986, vendar so mu založbe odklonile izdajo. Zato je leta 2001 knjigo izdal v samozaložbi. »Da bi se vsaj enkrat iz zgodovine nečesa naučili, sem s to knjigo poskušal dopovedati tistim, ki še vedno hvalijo preživeli sistem in ga celo objokujejo. Marksizem je zmaličil narodno identiteto Slovenije. Prizadeto je gospodarstvo, kultura, demografska situacija, teritorialno in drugo krčenje je opravilo svoje,« je zapisal v uvodu.

Odlomki iz knjige Pričevanja:

Takrat je bilo rečeno in tudi objavljeno v časopisih, da mora delavec v kapitalistični deželi dati gospodarju 75% dobička. To razmerje se zdi nekaterim ljudem izkoriščevalsko, vendar gre v našem družbenem redu delavcu še manjši delež dobička. Nekateri so izračunali, da dobi pri nas delavec nekje 5 do 10% od bruto proizvoda, nekje več, nekje pride manj, ostalo pobere država. Moje delo je bilo naporno že samo po sebi, toda moral sem delati še nadure in ponoči. Vse to pa ni bilo nikoli plačano, čeprav je že takrat bilo zapisano v Ustavi SFRJ, da je osemurni delavnik z ustavo zajamčen.

Iz zaslišanja pri udbovcu:

»Povejte mi vendar, kaj sem zagrešil?!«

»Dana toga i toga na železničkoj stanici si rekao u prisustvu nekoliko ljudi, da je život ovdje jako težak, da se u Jugoslaviji loše živi i da bi trebalo što menjati?«

Dokler nisem bil v tej kaši, nisem verjel, da je kaj takega mogoče. Nisem si mogel predstavljati, da je kaj takega možno v naši domovini. Kajti vse od osvoboditve je bilo govora o svobodi, o svobodi misli, govora, izražanja itd. Sklepal sem, da so imeli ovaduhe – poročevalce, ki so mi sledili, zasledovali in vse zapisovali, kar sem kjerkoli govoril ali se s kom pogovarjal. Skušal sem biti miren, zelo potrpežljiv in ponižen. Kajti pomislil sem: ti ljudje so zmožni tudi ubiti človeka, ga skrivaj nekam spraviti, tako da za njim izgine vsaka sled.

Spet se upre vame s tistimi okroglimi očmi brez utripa, nato mi reče: »Drug M.V. je dana toga i toga rekao na železničkoj stanici u jednoj prilici, kada je razgovarao sa radnicima željeznice, da tako kako je propao Hitler i Mussolini, če propasti i ovaj komunizam.« To mi je zaprlo sapo. Le kje je to pobral, kdo mu je mogel kaj takega servirati?

V zaporu: Legel sem na tisti moj ploh, vendar so me začele kosti kmalu boleti, kajti bil sem kar suh, shujšan. O rejenosti se sploh ne da govoriti, saj takrat ni bilo delavca, ki bi bil rejen. Takšni so bili lahko le višji funkcionarji.

Nisem mogel ugotoviti, ali je v krožniku juha ali mineštra. Grah je bil osušen, nato kuhan, bil je piškav, tako da so črvički plavali na površini. Toda bil sem pošteno lačen in sem kosilo kljub vsemu s slastjo pojedel.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=931