Režim, ki nam je vladal 45 let, ni bil v svojem bistvu prav nič milejši od tistega, ki so nam ga prinesli okupatorji, v terorju, ki ga je izvajal, pa je bil najhujši, in to proti lastnemu ljudstvu.

Moj kolega, ki je takrat bival v Hrastniku, mi je pripovedoval o prvomajski paradi. Povedal mi je, da so na tisti paradi korakali člani NSDAP (Nacionalsocialstična nemška delavska stranka oz. nacistična stranka, op.) skupaj s komunisti, oboji s svojimi zastavami. Prvi so nosili rdeče s črnim kljukastnim križem v belem krogu, drugi pa prav tako rdeče z rumenim srpom in kladivom. Hotel sem dobiti potrdilo za takratno parado še od koga drugega. Dobil sem jo šele pred dobrimi desetimi leti na zasavskem vrhu Kumu. Tam mi je planinec mojih let iz Trbovelj povedal natančno enako kot moj kolega iz Hrastnika. Od njega sem izvedel še, da je bila prav taka prvomajska parada, kjer so komunisti korakali skupaj z nacisti, tudi v Mariboru.

Samo med februarjem in aprilom so vosovci pobili kar 38 Slovencev, ne samo odraslih, tudi nekaj otrok. Veliko od njih je imelo to »napako«, da so se želeli bojevati proti sovražniku brez pokroviteljstva OF, ki je bilo trdno v rokah komunistov. Že proti koncu leta 1941 je komunistični voditelj Boris Kidrič razglasil smrtno kazen za vsakega, ki bi se bojeval proti sovražniku zunaj organizacije OF.

Praviloma so vsaki žrtvi po smrti nadeli pečat izdajstva ali kolaboracije. Sčasoma pa je postalo vedno bolj jasno, da so komunisti s to pretvezo odstranjevali svoje politične nasprotnike.

Po vsem, kar sem izvedel o partizanskem bojevanju, pa se je v meni vedno bolj utrjevalo prepričanje, da partizanščina veliko bolj škodi nam Slovencem kot pa okupatorjem.

K partizanom je pristopil tudi naš olimpijec Leon Štukelj. Sprva so mu partizani dali uniformo in orožje, saj je podpiral osnovno načelo OF, ki so ga takrat propagirali. Ker pa je preveč odkrito izražal svoje protikomunistične poglede, so ga kmalu razorožili ter poslali v kazenski bataljon, da je moral kopati protitankovske jarke blizu Kostanjevice. Ko so se začeli približevati čete Waffen SS, so jo njihovi stražarji partizani pobrisali ter prepustili bataljon na milost in nemilost Nemcem. Štukelj, ki je znal perfektno nemško, je komandantu dopovedal, da morajo v kazenskem oddelku kopati protitankovske jarke, ker so jih imeli v OF za nezanesljive. Po vojni je imel tudi zaradi tega Štukelj velike težave. Najprej so ga za dva meseca zaprli, vendar so ga morali izpustiti zaradi pomanjkanja dokazov. On ter njegova družina niso dobili živilskih kart, njegovo premoženje so zaplenili, mnogo let po tistem pa ni mogel dobiti nobenega dela.  

Tisti partizani, ki niso bili pripravljeni sprejeti komunizma in slepega oboževanja Stalina, so postopoma »izginili«. Kandidata za izginotje so po navadi poslali na kako samomorilsko nalogo ali pa v kako drugo komando, kamor sta ga spremljala še dva preverjena partizana. Ko sta se vrnila sama, sta povedala, da jih je napadla nemška patrola, ki je ubila njunega tovariša, ali kaj podobnega.

Čeprav so predvsem Anglo-Američani oskrbovali partizane z orožjem, opremo, zdravili in deloma celo s hrano, se je zaradi nameravanega izkrcanja v Istri in Dalmaciji razširila močna protizahodna propaganda v OF. Danes po tolikih letih je popolnoma jasno, da so bili voditelji partizanov s Titom na čelu proti neposredni anglo-ameriški pomoči pri izgonu okupatorja, čeprav bi nam to precej skrajšalo čas okupacije in morda celo trajanje vojne. Za njih je bila pomembna predvsem revolucija, ki je ne bi mogli izpeljati, če bi bile pri nas anglo-ameriške čete in ne sovjetske.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Moje življenje v totalitarizmu 1941-1991, avtor Peter Starič.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1026