V knjigi Pot v hlapčestvo, Friedrich Hayek, pokojni avstrijsko-britanski ekonomist in politični filozof, ki je prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo, predstavlja, da nacionalni socializem v Nemčiji in fašizem v Italiji nista, kot menijo socialistični misleci, obliki kapitalistične reakcije, temveč sta nadaljevani obliki socializma.

Odlomki iz knjige Pot v hlapčevstvo:

Že na prvi pogled je očitno, hkrati pa nam to potrjujejo tudi vsakdanje izkušnje, da totalitarni sistemi v vseh tistih strokah, ki se neposredno ukvarjajo s človeškimi zadevami, predvsem v zgodovini, pravu in ekonomiji, ne smejo dopuščati ideološko nezavzetega pristopa. Te stroke so v vseh totalitarnih deželah postale visoko produktivne tovarne uradnih mitov, s katerimi voditelji nadzorujejo razum in voljo podložnikov.

Kadar nekdo napade neko človeško dejavnost, češ da se odvija zgolj zaradi same sebe in brez kakšnega višjega namena, takrat imamo zagotovo opraviti s totalitarnim duhom. Spontane in svobodne dejavnosti so nezaželene. Povsem mogoče je, da bo zaradi njih nastalo nekaj novega, nekaj, o čemer se planerju še sanja ne.

Zakaj je v nacionalsocializem začela verjeti velika večina Nemcev in praktično vsa nemška mladina? Te ideje so se lahko razširile zato, ker je Nemčija dežela z bogato socialistično tradicijo.

Zveza med socializmom in nacionalizmom je bila v Nemčiji tesna že od samega začetka. Značilno je, da najpomembnejši predhodniki nacionalsocializma (Fichte, Rodbertus in Lassalle) hkrati veljajo tudi za očete socializma.

Werner Sombart je svojo kariero začel kot marksistični socialist. Po Nemčiji je širil najrazličnejše različice socializma in antikapitalizma – in če je bila Nemčija do ruske revolucije bolj kot katera koli druga dežela prepojena z marksističnim čustovanjem, je to v veliki meri njegova zasluga.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=859