Drugi del odlomkov iz knjige Bermanov dosje, avtor Aleksander Bajt, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž. Zaradi teh laži in etiketiranju nasprotnikov z izdajalci, so komunisti uspeli obdržati oblast tudi po osamosvojitvi in še naprej siromašijo Slovenijo. Sedaj je čas, da dobro misleči ljudje, kateri so nasedli tem lažem, spregledajo. 

Kidriču ni bilo niti najmanj nerodno, ko je v prisotnosti Kocbeka izjavil, da so jim krščanski socialisti potrebni zato, da z njihovo prisotnostjo lahko »pobijamo obrekovanja, da je OF samo komunistična stvar«.

Vsa Osvobodilna fronta je bila posledica taktike: ena sama rožnata fasada, ki je za seboj skrivala krvavo rdeče komunistično bistvo. Takšna taktika je bila nujna za razorožitev nergaških dvomljivcev, ki so opozarjali, da komunistom ni za nič drugega kot za izvedbo revolucije.

Na göbelsovske laži o uvajanju komunizma v Jugoslaviji je prvi Avnoj na Titovo zahtevo uvrstil med cilje partizanskega  boja v točki 2 svojega razglasa z dne 8. februarja 1943 tudi »nedotakljivost zasebne lastnine in prosto samoiniciativo v industriji, trgovini in kmetijstvu«. Tudi Kardelj je še leta 1944 poudarjal, da »narodnoosvobodilno gibanje nima za cilj spreminjati družbene ureditve ali izvesti kakršne koli radikalne spremembe, ampak edinole osvoboditi našo državo.

Churchill je kljub Titovemu izmikanju v Neaplju vendar izsilil od njega svečano izjavo pred vsem svetom. Datirana je s 17. avgustom 1944 in se glasi: »Narodnoosvobodilno gibanje Jugoslavije je po svojem bistvu vseljudsko, narodno in demokratično. Zato še enkrat poudarjam, da ima vodstvo NOB Jugoslavije pred seboj en sam in najpomembnejši cilj – boj proti okupatorju ter ustvaritev demokratične federativne Jugoslavije, ne pa uvedbe komunizma, kar nam podtikajo sovražniki…«

Dr. Izidor Cankar, član Šubašićeve vlade, je 18. Avgusta 1944 na Visu zabeležil, da je maršal dejal: »Nočem komunizma. Tudi Rusija ga ne mara…« in izjavo še podkrepil: »Vedite, da je to čista resnica, časi so preveč resni, da bi mogel govoriti neresnico.«

Churchill je 16. septembra 1944 protestiral naravnost pri Titu: »Vse bolj postajam vznemirjen, ko vidim, da se velike količine našega orožja in zalog materiala uporabljajo bolj proti vašim lastnim rojakom kakor proti Nemcem,« mu je brzojavil. Kljub številnim dvomom in pomislekom je Titu s takšnimi in podobnimi triki uspevalo, da je bil znaten del zavezniških vojaških in civilnih veljakov prepričan, da je »bolj narodni domoljub kakor mednarodni komunist«.

Djilas naj bi generalu Donovanu pripovedoval, da jih Britanci podpirajo le iz trenutnih vojaških potreb, da pa je namen partizanov dobiti od njih in Američanov pred koncem vojne kar največ pomoči, ki jim bo pomagala, da bodo ob njenem koncu osvojili oblast.

Tito je 21. decembra 1944 Churchillu zagotovil, da bodo volitve potekale »skladno z načeli prave demokracije in v smislu atlantske listine«.

Kardelj je še 20. marca 1945 zagotavljal veleposlaniku Stevensonu, da je »jugoslovanska komunistična partija … majhna in nima namena vsiliti državi enopartijskega sistema.

Dokler se je dalo, se je Tito držal Britancev. Od njih je samo dobival. Eno je bila pomoč v orožju, ki so mu jo posebno v letu 1944 pošiljali v ogromnih količinah, drugo pa je mednarodno priznanje komunističnega sistema. Mednarodno priznanje pa je sploh štelo le, če je bilo angleško. Američani so tudi v tem sledili Angležem.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=845