Tretji del odlomkov iz knjige Bermanov dosje, avtor Aleksander Bajt, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž. Zaradi teh laži in etiketiranju nasprotnikov z izdajalci, so komunisti uspeli obdržati oblast tudi po osamosvojitvi in še naprej siromašijo Slovenijo. Sedaj je čas, da dobro misleči ljudje, kateri so nasedli tem lažem, spregledajo. 

Lojze Ude, ki je odločno nastopal proti nasilju ter prezgodnjemu in neracionalnemu oboroženemu odporu: »Ljudem, ki po Ljubljani tako govorijo, da žrtve morajo biti, odgovarjamo: zakaj se vam pa lastne žrtve zde predragocene?« Vodilni komunisti so znali namreč presneto dobro poskrbeti za svojo varnost.

Tito je v svojem puljskem govoru 11. novembra 1956 skoraj dobesedno povedal, da so bile žrtve jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja zanj res dosežek, četudi ne tako zaneseno preroško kot Kardelj, po katerem je bilo pobijanje političnih nasprotnikov pogoj za srečno prihodnost vesoljnega človeštva.

Kdor sproži v vojnopolitičnih razmerah, v kakršnih je bila leta 1941 Jugoslavija, osvobodilni boj, ki zahteva smrt ene desetine prebivalstva, ne more biti drugega kot norec, kdor ga sproži kot sredstvo za dosego kakšnega parcialnega cilja, pa nič drugega kot velezločinec, kriv genocida.

Odločitev komunistov za revolucionarni prevzem oblasti omogoča nekaj pomembnih sklepov: s to odločitvijo so se komunisti postavili nad narod. Ni jim bilo mar, kaj misli slovenski narod, kakšne so njegove želje in potrebe. Odločili so se enostransko mu vsiliti svojo voljo, odločati namesto njega, v njegovem imenu.

Komunisti so z zvijačo, točneje s prevaro pridobili pod krinko osvobodilnega boja za revolucijo velike dele slovenskega prebivalstva. To je gotovo nekaj najpodlejšega in najbolj zavrženega, kar lahko kdo zagreši nad svojim narodom. Načrtno izkoriščanje osvobodilnega boja za izvedbo boljševiške revolucije je brez dvoma izvirni greh izdaje svojega naroda.

Namen odpora je zaščita prebivalstva, vsega prebivalstva, ne glede na njegove politične nazore in pripadnost, ne njegovo uničenje. Kdor misli, da je bilo za uspešno osvoboditev naše dežele potrebno pobijati nasprotnike komunizma, mora biti ali popoln bedak ali pa zakrknjen zločinec. Kdor misli, da ni bilo mogoče osvoboditi dežele brez izgube 1.7 milijona jugoslovanskih življenj, kolikor jih je naštel Tito, prav tako.

Komunist Djilas: »Dokler ideologija omogoča koristno ravnanje (na primer sodelovanje z okupatorjem – A.B.), je življenjska.« Seveda je spregledal, da je imel v primeru svojih sovražnikov za takšno koristno delovanje povsem drugačno ime: narodna izdaja. Mihailovićevo sodelovanje (z okupatorjem), ki so mu ga vsilili partizani, je bilo legitimno, komunistično, ki so si ga vsilili sami, pa nelegitimno.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=847