Članek
Partizanke so zahtevale od domoljubov, da so se sami med seboj pretepali
Objavljeno Aug 29, 2019

V času komunizma so za režim sporne knjige v NUK-u hranili v posebnem fondu. V naši osrednji knjižnici, Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK), je tako od leta 1945 nastajal poseben fond teh knjig in časopisov, ki so morali ostati skriti pred očmi javnosti. Zato so jih najprej shranjevali v omari v direktorjevi pisarni, ključ pa je imel direktor. Iz tega razloga se je tega fonda oprijelo ime direktorjev ali d-fond. Zaradi knjige "V rogu ležimo pobiti", kateri odlomki so objavljeni spodaj, je bil leta 1974 zaprt slovenski pisatelj Drago Jančar. Ker je to knjigo Jančar prinesel iz Avstrije, so ga obtožili “razširjanja sovražne kulture”.

Prevara: Mnoge ljudi, ki so se vključili v OF in v partizane iz ljubezni do naroda (in ne do partije) je partija prevarala, ker jih je izrabila, da so se borili za njene koristi. Klevete: Od vsega početka je proglašala za narodnega izdajalca vsakogar, ki se ga je hotela znebiti kot vidnejšega nasprotnika komunistične diktature. Nasprotnikom je naprtovala neverjetne izmišljene zločine. Sodelovanje z okupatorjem: Niso imeli pomislekov, da so nekatere ženske zaupnice partije imele tesne zveze z vojaškimi in civilnimi okupatorjevimi funkcionarji. Intendančna organizacija OF je odkupovala od Italijanov puške in municijo, čevlje in obleko. Med italijani in OF je bil spomladi 1943 v Straži pri Novem Mestu sklenjen dogovor o medsebojnem nenapadanju in o preskrbi partizanov z italijanskim orožjem in obleko.

 

Komunistične likvidacije cele vrste vodilnejših nekomunistov v Ljubljani in na deželi in pa za narodno osvobojenje popolnoma nepomembne akcije, ki so izzvale množične represalije okupatorja nad lokalnim prebivalstvom, so prisilile demokratske Slovence k nujnemu, a za ves naslednji razvoj usodnemu koraku, da so sprejeli v samoobrambi orožje od okupatorja. Po mednarodnih konvencijah so to smeli storiti, saj je bil to edini način, kako si ubraniti življenje pred komunisti.

Zgodbe preživelih domobrancev, ki so jih Britanci po vojni vračali iz Avstrije v Slovenijo:

Noben partizan se ni pojavil brez brzostrelke in gumijevke v rokah. Padali so krepki udarci. Zgodilo se je, da se je nekomu vlila kri iz nosa, pa jo je moral sam polizati, češ da v vagonu ne sme biti krvavo.

Pretepanje je bilo neznosno, naše razočaranje nad Angleži tako veliko, da so se štirje Srbi z noži zaklali.

Zgodilo se je, da je partizanski kapetan Blatnik našel svojega brata in ga pozdravil: »Prasec! Zdaj boš dobil, kar si zaslužil.« A ta se ni hotel ponižati pred hudobnim bratom, da bi prosil za pomilostitev.

Neki partizan najde pri nekem domobrancu uro in rožni venec. Vpraša ga, zakaj to potrebuje. Odvrne mu, da moli. »Kaj moliš?« se zadere nad njim, »ti pes izdajalski!« mu pretrga rožni venec in ga udari po zobeh, da mu takoj dva izbije.

Nekateri so bili tako pretepeni, da so bili vsi črni in so sami prosili partizane, naj jih postrele. Partizani pa so se  kar naprej krohotali in rekli: »Če je kdo med vami, ki še ni bil nič tepen, naj se javi.« Rekli so nam, da to še ni nič hudega, kar smo jih do sedaj dobili po glavi, hudo šele pride.

Tisti dan so si partizanke zaželele posebno zabavo. Izmislile so si areno, v kateri naj bi nastopili mi in tepli drug drugega. V to areno sem bil poklican dvakrat. Prvič so mi titovci določili fanta iz Golice iz Selške doline. Precej dobro mi je delil udarce, temu se tovarišice niso mogle dovolj nasmejati. Potem so postavili pred mene 19-letnega Jakoba iz Puštala. Prvi bi moral udariti on, pa se je komaj dotaknil mojega lica. Tovarišice so kar zacepetale nad tako predrznostjo. Titovci so navalili nanj in ga zbili po tleh. Ko se je dvignil, je prišla vrsta name. Plemenitosti mu nisem hotel vračati z udarci, zato so padali udarci titovcev po meni.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige V rogu ležimo pobiti, Tomaž Kovač, samozaložba, Buenos Aires 1968.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1185