Verjemi pa iskreno, da me je v pisanje nagnila in mi pero vodila ena sama želja, Prešernov klic: Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo!

Dragi mladi slovenski prijatelj! Ne poznaš me. Tvoj slovenski rojak sem. V argentinsko deželo sem priromal s tisoči drugih slovenskih brodolomcev po koncu druge velike vojne. Gnala nas je sladko bridka slast svobode, ki nam jo je domovina kratila. Nekateri smo jo šli iskat na jug v pampo in smo jo našli, drugi na sever v Lincolnove prerije in so jo našli.

KPS je ves čas zavračala očitek, da bi Osvobodilno fronto ona pobudila in formirala, iz razumljivega razloga: če bi spočetka pokazala svoje resnično lice, bi ne dobila v gozdove mnogih narodno idealno usmerjenih ljudi in bi revolucije izpeljati ne mogla. Vse poznejše njeno partizanstvo pa je, kot se je izkazalo, okupatorju zadalo vsaj na Slovenskem kaj malo škode, Slovencem pa je kupo pelina napolnilo do roba in čez.

Revolucija, ki so jo komunisti pod videzom osvobodilnega boja začeli, je bila divja, krvava, nečloveška. Laž, kleveta, prevara, kolaboracija z okupatorjem, izdajstvo, mučenja, umori in pokoli so njena žalostna odlika. KPS je po organih svoje Varnostne obveščevalne službe (VOS) z atentati likvidirala celo vrsto vodilnih slovenskih nekomunistov in narodnih veljakov, ki jim je ljudstvo zaupalo in ki bi s svojo besedo utegnili OF škoditi. Uspela je, da je okupator nagnal v internacijo na tisole Slovencev, zvečine slovenskih kmetov in študentov: tisoči so v taboriščih tudi pomrli.

KPS je kriva za pomore talcev, ki so jih pobijali okupatorji v represalijo za vojaško docela nepomembne partizanske akcije. Enako je kriva za masovne požige slovenskih vasi, nad katerimi je okupator stresal svoj prusko-laški bes. Partizanske vojaške akcije niso zavrle nobene nemške ofenzive na svetovnih bojiščih in vsaj v Sloveniji niso vezale nemških divizij. KPS si je z revolucijo na Slovenskem, ki jo je sprožila med okupacijo, nakopala zgodovinsko krivdo.

Težko človek verjame, da je za OF zamaskirani KP kljub vsem nesrečam, ki jih je njeno početje nosilo Slovencem, uspelo prevarati veliko slovenskih rojakov, posebno na Gorenjskem, Štajerskem, v Prekmurju, pa na Primorskem in Goriškem. A ker je oznanjala osvobojenje, je veliko poštenih Slovencev OF v dobri veri, da gre pri stvari res za narodno osvobojenje, podprlo in podpiralo, kljub atentatom, kljub umorom: komunisti so uspeli svoje žrtve oklevetati in obarvati z narodnim izdajstvom, zato so mnogi Slovenci komunistične likvidacije v slepi veri, da gre za pravično kazen, odobravali.

Mnogi so spoznali, kdo se dejansko skriva za OF, še več pa jih je bilo, ki jim komunistična taktika že iz bojev za oblast v drugih deželah ni bila ravno novost: ti so že spočetka svarili pred trojanskim konjem Osvobodilne fronte.

Z nastopom vaških straž je slovensko Ijudstvo vsaj v Ljubljanski pokrajini spet zadihalo. Partizani so prvič po letu dni svojega nekaznovanega nasilja naleteli na resen in načrten odpor.

Domobranci: najzgovornejši primer njihove dejanske opore zapadnim zaveznikom je bilo reševanje in skrivanje zavezniških letalcev pred Nemci, posel, ki so ga Domobranci do konca vojne s ponosom opravljali; dvakrat s ponosom, ker so imeli zapadni letalci ukaz, naj se v primeru zasilnih pristankov ali odskokov iz poškodovanih letal rešujejo k Domobrancem, ne k partizanom. V tem so Domobranci tudi videli tiho priznanje svoje dejavnosti od strani zapadnih zaveznikov.

 Ob koncu vojne so bili partizani v Sloveniji vojaško docela na tleh. Uspeli pa so kot diplomati v zunanjem svetu: bili so priznani za enakopravne zaveznike, četudi je bila njihova politika med vojno in tudi po vojni izrazito protiangleška in protiameriška. Po sporazumu s kraljevo vlado v Londonu (Tito—Šubašicev pakt 1944) so bile Titove vojaške sile priznane kot edina jugoslovanska vojska: zavezniki so komunistom pač slepo verjeli, da bodo po vojni v Jugoslaviji res demokratično vladali.

KPS je med in po vojni dobro vedela, da za njo ne stoji narod, marveč pešcica partijcev in koristolovcev. Zato je ukazala pokol junija in julija 1945. Strah pred resnico, strah pred svobodo, strah pred človekom jo je tiral v to.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Teharje so tlakovane z našo krvjo, Matjaž Klepec, BUENOS AIRES, februar 1973.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1188