Industrija cepiv cveti zaradi nevednosti ljudi. S pridobivanjem informacij, kakšna so resnična tveganja glede bolezni, se zavarujemo, da ne postanemo žrtve komercialnega pohlepa. Staršem na primer govorijo neresnico, da se hepatitis B otroci lahko nalezejo med igro z drugimi otroki. Da bi dosegli večji obseg cepljenja s cepivom proti hepatitisu B, skušajo zastraševati tudi učitelje, češ, da se lahko hepatitisa B nalezejo od učencev.

Ko je orkan Katrina opustošil ameriško mesto New Orleans, so izdelovalci cepiv proti tetanusu povečevali njegovo prodajo z razširjanjem strahu pred tetanusom. V poplavljenem mestu je res naraslo tveganje za bolezni, ki se prenašajo prek vode, toda tveganje za tetanus se ni povečalo.

Zdravnike in medicinske sestre v času šolanja učijo, da je treba otroka z ošpicami ohlajati in mu dajati zdravila za zniževanje vročine. Staršem otrok, ki dobijo ošpice, svetujejo enako. Oboje, ohlajanje in zdravila, je za otroka z ošpicami škodljivo. Ohlajanje prinaša tveganje, da otrok dobi pljučnico, zdravila proti vročini pa zavrejo delovanje imunskega sistema. Toda, če otrok zaradi pljučnice umre, rečejo, da je umrl zaradi ošpic, ne zaradi pljučnice.

Zdravstvene oblasti med starše raje širijo profarmacevtsko propagando, kot da bi jih učile, kako naj otroke varno prepeljejo skozi prehlade, gripe in samoozdravljive otroške nalezljive bolezni. Ljudje, ki so v službi zdravstvenih oblasti, niso zmožni dajati pravih nasvetov, saj so izšolani po farmacevtskem modelu in niti ne vedo, kako zdraviti otroške nalezljive bolezni.

Način, na katerega moderna medicina zdravi otroške bolezni, pravzaprav še povečuje tveganje zapletov in smrti. Da bi otroku znižali telesno temperaturo, mu dajejo zdravila, ki ohromijo imunski sistem. Zatiranje oziroma zbijanje vročine je eden najnevarnejših ukrepov, ki jih izvaja ortodoksna medicina. Vročina je sestavni del imunskega odziva, ki pomaga premagati mikrobe. Ko bi bilo otroka treba res toplo zaviti, priporočajo, da se ga ohlaja. Potrebe po ležanju v postelji in umirjenem okolju ne poudarjajo, hrano pa otroku vsiljujejo med akutno fazo bolezni, namesto da bi počakali lakoto, ki se pojavi v fazi okrevanja. Na kratko, vse počnejo narobe. Nekateri zdravniki premorejo dovolj zdrave pameti, da teh napak ne delajo, toda ti so redko posejani.

Med ljudmi kroži popularen mit, da je treba otroku vročino zbiti, sicer utegne sprožiti vročinske krče, ki bodo imeli za posledico trajne okvare možganov. Leta 1978 je bila objavljena obsežna študija, ki je spremljala 54 tisoč otrok od rojstva do sedmega leta. Študija je ugotovila, da je imelo štiri odstotke otrok kdaj do sedmega leta vročinske krče, v nobenem od teh primerov pa ni prišlo do posledične smrti, možganskih okvar ali epilepsije.

Če je človek zaradi nalezljive bolezni v smrti nevarnosti, bi moral biti prvi ukrep vbrizgavanje vitamina C. Zdravnik Archie Kalokerinos je z vbrizgavanjem vitamina C reševal mnoga življenja otrok v Avstraliji. Medicinski establišment je skušal izobraziti o svojih dragocenih izkušnjah, toda oni tega nočejo vedeti. Soočal se je s poniževanjem, celo pregonom.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Otroštvo brez cepiv, avtorica Wendy Lydall.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1193