Članek
Vitamin C in homeopatija pozdravita bolnike z nalezljivimi boleznimi, toda medicina in farmacija ne upoštevata tega ukrepa, ker ni dobičkonosen
Objavljeno Nov 19, 2019

Ko so na Novi Zelandiji prvič predstavili cepivo OMR (proti ošpicam, mumpsu in rdečkam), je nek medicinski veljak po televiziji povedal, da je treba mumps preprečevati, ker povzroči encefalitis pri enem od sedmih obolelih. Večkrat zapored smo mu pisali, naj razkrije vir te navedbe in sčasoma je priznal, da podatek ni resničen.

 

Cepivo proti rdečkam je eno od prvih cepiv, izdelano iz celic, ki so jih odvzeli splavljenim človeškim zarodkom.

V neki avstralski družini so trije od štirih otrok hkrati zboleli za oslovskim kašljem. Vsi otroci so bili polno cepljeni, preden so ga dobili.

Leta 1936 je bilo prvič dokazano, da vitamin C razstruplja toksin oslovskega kašlja, zmanjša virulenco (moč) mikrobov oslovskega kašlja in izboljša zdravstveno stanje bolnika z oslovskim kašljem.

Dr. Klenner je govoril o 18-mesečni deklici, ki je trpela za poliom. Bitja srca ni mogel slišati niti čutiti njenega utripa. Mati je bila prepričana, da je deklica že mrtva. Dr. Klenner je deklici v kri vbrizgal 6 tisoč miligramov vitamina C. Štiri ure pozneje je bila deklica vedra in živahna. Dal ji je še drugo injekcijo in kmalu se je deklica glasno smejala ter stekleničko držala z obema rokama. Vsi znaki paralize so izginili.

Zdaj lahko vidite, zakaj izdelovalci paracetamola, ki nadzorujejo učne načrte medicinskih fakultet, nočejo, da bi zdravniki poznali moč vitamina C. Sprašujem se, koliko milijonov otrok je umrlo, čeprav bi jih lahko rešili z injekcijo vitamina C.

Predlog, da bi bilo pri oslovskem kašlju treba uporabljati vitamin C, med troli na socialnih omrežjih povzroči sveto jezo, večina zdravnikov pa se nanj ne odziva, saj prezirajo vsakršne prakse, o katerih se niso učili na medicinski fakulteti. Nekateri zdravniki bi svoje paciente raje videli umreti, kot da se morajo soočiti z dejstvom, da obstaja nekaj, o čemer se na medicinski fakulteti niso učili.

Izsledki iz Zambije so pokazali, da je bila v času epidemije stopnja smrtnosti zaradi ošpic višja med cepljenimi kot necepljenimi.

Ko cepitelji pojejo hvalnico cepivu proti davici, pozabijo omeniti, da je davica bistveno bolj upadla v obdobju pred uvedbo cepiva kot po uvedbi cepiva.

Leta 1969 je prišlo do izbruha davice v Chicagu. Za to malo epidemijo in odpoved cepiva svet ne bi izvedel, če o tem v svojih novicah, imenovanih Ljudski zdravnik, ne bi poročal vedno pozorni dr. Mendelsohn. Koliko je bilo še izbruhov, pri katerih je cepivo odpovedalo in so medicinski birokrati odpoved cepiva pometli pod preprogo?

Julija 1992 je davico dobila najstnica iz nekega kraja južno od Aucklanda. Dekle so s helikopterjem prepeljali v večjo bolnišnico, kjer so ji vzeli bris grla in davico potrdili. Ko so izvedeli, da je dekle polno cepljeno, je eden od zdravnikov dejal materi: »Potem pa to ne more biti davica.« Diagnozo so spremenili v bakterijski traheitis. Mnogi otroci iz istega kraja so imeli enako grd kašelj, toda prava davica se je razvila samo še pri eni od deklic. Ko so to deklico z enakimi tipičnimi simptomi davice hospitalizirali, je bris potrdil, da gre za davico. Bolezni spet niso hoteli imenovati davica, ker je bila deklica dotlej cepljena po programu. Nepošteno vedenje zdravstvenih delavcev, ki ga vidimo v teh dveh novozelandskih primerih, se najbrž ponavlja po vsem svetu.

Če bi zdravniki, ki pripadajo organizaciji Zdravniki brez meja, razumeli načela homeopatije, bi bili sposobni  pozdraviti kolero, tifusno mrzlico, tifus, okužbo z bakterijo E. coli in vse druge nalezljive bolezni, ki razsajajo v osiromašenih odročnih predelih. Zdravilo, ki bi ga potreboval vsak tak bolnik, bi stalo le nekaj centov, to pa je glavni razlog, zakaj vlagajo farmacevtske družbe v zatiranje homeopatije tolikšne napore.

Stopnja precepljenosti, ki naj bi domnevno ustvarila čredno imunost, se je s 55 odstotkov enakomerno plazila navzgor vse do 95 odstotkov. Toda virus ošpic še vedno ni prebral navodil. Virulenten postane, ko se tako odloči narava, epidemije pa se pojavijo  tudi tedaj, ko je stopnja precepljenosti v populaciji 98- ali 100-odstotna. V teh epidemijah dobijo ošpice oboji, tako cepljeni kot necepljeni.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Otroštvo brez cepiv, avtorica Wendy Lydall.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1194