Bolezen lahko dobijo tudi ljudje z veliko protitelesi, ljudje, ki jim protiteles primanjkuje, pa lahko ostanejo močni in zdravi kljub izpostavljenosti mikrobom. Nekatere žrtve davice so imele 120-krat višjo gostoto antitoksina v krvi od praga, ki naj bi jih obvaroval. Biti cepljen in imeti visoko raven protiteles v krvi ne pomeni, da je človek zaščiten pred davico.

Doslej sem se srečala s trinajstimi izgovori, h katerim se zatečejo zagovorniki cepiv, kadar so soočeni z dokazi, da cepljenje ne deluje.  V času epidemij pogosto uporabijo več kot en izgovor hkrati.

Nekatere vlade danes vztrajno zatrjujejo, da bosta dva odmerka cepiva proti ošpicam zagotovila vseživljenjsko imunost, toda dogaja se, da bolezen dobijo otroci, ki so prejeli tri odmerke cepiva proti ošpicam.

V ZDA je bilo cepivo proti ošpicam v uporabi leto dni in je bila »prava starost« določena pri desetih mesecih, ko so jo že premaknili na dvanajst mesecev in kasneje na petnajst mesecev, cepljeni otroci pa so še vedno dobivali ošpice. Nato so spoznali, da bodo iz sebe naredili bedake, če bodo starostno mejo dvignili na 18 mesecev.

Za dojenčke ni idealno, če dobijo ošpice v prvem letu svojega življenja. Kadar ženska rodi, preden je ošpice prebolela, je njen dojenček zanje v prvem letu življenja dovzeten. Dojenčki cepljenih mater, ki niso prebolele ošpic, zelo zgodaj zbolevajo za ošpicami in trpijo zaradi visoke stopnje zapletov in smrti.

Pred uvedbo cepljenja proti ošpicam je bilo splošno znano, da naravna okužba z ošpicami prinese vseživljenjsko imunost. Ob uvedbi množičnega cepljenja so cepilni gorečneži pričakovali, da bo cepivo to nalogo opravilo enako. Upi cepilne industrije, da bo ošpično cepivo ustvarilo vseživljenjsko imunost, so se kmalu razblinili. Čeprav cepivo v večini primerov ošpice zamakne za več kot desetletje, so jih nekateri otroci dobili manj kot leto dni po cepljenju. Splošno znano je tudi, da je delež zapletov višji pri ljudeh, ki se okužijo v odraslosti, v primerjavi s tistimi, ki bolezen dobijo v otroštvu.

Leta 1991 je prišlo na Novi Zelandiji do epidemije ošpic, ki je jasno pokazala, da je cepivo odpovedalo. Cepilni gorečneži so priložnost kljub temu izkoristili za promocijo cepljenja. Uprizorili so briljantno kampanjo, s katero jim je med mnogimi starši uspelo povzročiti paniko. V ponedeljek zjutraj so se Novozelandci zbudili ob novici o nenadnem izbruhu smrtnonosnega virusa, ki da mlati po prebivalstvu kot velikanski kombajn. Poltovornjaki civilne zaščite so z vgrajenimi zvočniki križarili po cestah in obveščali ljudi o besnenju ubijalskega virusa in o nujnosti cepljenja za zaščito otrok. 

Propagandisti so govorili, da morajo biti otroci cepljeni še enkrat, tudi če so cepljeni že bili, sicer lahko umrejo. Ljudje so kot čreda trumoma drli na cepljenje. Staršev pa, kot kaže, ni motilo, da so njihovim otrokom ob prvem odmerku obljubljali vseživljenjsko imunost. Po koncu kampanje so nudenje čustvene opore staršem tistih otrok, ki so zaradi cepiva utrpeli resne možganske poškodbe, prepustili združenju za ozaveščanje o imunizaciji IAS.

Obetavna mlada aucklandska gimnastičarka je med epidemijo staknila ošpice in ni mogla na olimpijske igre v Barcelono. Samooklicani »strokovnjaki« njenemu očetu niso povedali, da bi njegova hči, če je ne bi cepili, ošpice zelo verjetno prebolela, ko je bila še mlajša, in bolezen tako ne bi vplivala na njeno športno kariero. Poleg vse škode, ki jo je povzročilo ošpično cepivo, lahko dodamo, da je Novo Zelandijo na OI v Barceloni oropalo možnosti za osvojitev zlate medalje v gimnastiki.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Otroštvo brez cepiv, avtorica Wendy Lydall.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1196