Otavci so partizanom zamerili, da so jih pred tragedijo spodbujali k vključevanju v novo oblast, snubili za sodelovanje v organih OF, mobilizirali za zaporo cest, stražo in podobno. Ko pa je prišel okupator, so se sami brez strela umaknili in jih niso niti poskušali braniti. Sploh pa niso niti poskušali osvoboditi njihovih mož in fantov, ki so bili tri dni zaprti v cerkvi. In tudi takrat jih ni bilo zraven, ko so domačini s pomočjo sosedov z Župenega tri dni po moriji pokopavali trupla dvajseterice, ki so v visokem poletju že začela razpadati.

Poskus, da bi vaški stražarji zaščitili celo vas, dejansko ni uspel, ker so se partizani znesli nad njihovimi družinami. Prebivalstvo z Vidovske planote se je zateklo tudi v Borovnico, kjer jih je videl 21 letni učitelj, ki je pričeval: Dvorišče je bilo polno beguncev s hribov. Pred partizani so bežali.« Številne vasi v Vidovskem hribovju so tako v glavnem samevale, njihovi prebivalci so jih v strahu pred partizani zapustili in se zatekli »pod zaščito« v kraje s postojankami vaških straž.

Politični komisar Šercerjevega bataljona Fric Novak je zelo nazorno orisal, da mora partizan delovati tako, da se ga bodo bali: »Partizan mora postati živ hudič.« Netenje strahu se je tragično odrazilo v odnosu do civilnega prebivalstva.

Pri Sv. Trojici na Blokah so partizani med mašo prišli v cerkev in na koru prijeli 16-letno Danico, hčer gostilničarja. Franja Žnidarič o tem pravi: »Takrat teta skoči ven iz klopi, teče in ker je poznala partizane: 'Kam pelješ mojo hčer?' 'Na zagovor!' 'Kakšen zagovor?' 'V Cerknici je bila.' 'Pa saj jo je tvoja žena prisilila, da so šle v Cerknico po sol, ženo vprašaj!' In ga je toliko časa nazmerjala, da jo je spustil, ni je odpeljal. Ubili bi jo.«

Anton Drobnič: »V vrsti številnih 'osvobodilnih' akcij proti naši družini velja posebej omeniti tudi tisto, ki so jo partizani junaško izvedli po požaru, v katerem je pogorela vsa vas in tudi vsa naša poslopja. Rešili so samo prašiče in živino, en voz in svoja življenja. Partizani h gašenju požara niso pritekli in tudi drugače pogorelcem niso pomagali. Tretji dan po požaru pa so prišli in pri nas vzeli par rešenih volov in jih vpregli v voz. Nanj so iz kleti naložili zadnji krompir, ki je bil pripravljen za spomladansko sajenje. Nesrečni družini z devetimi mladoletnimi otroki so s še vročega pogorišča odpeljali še zadnje stvari.« To pričevanje pokaže, kako neizprosna je bila lahko partizanska vojska do družin v stiski, ki niso bile na revolucionarni strani.

Premožnejši in taki, ki so imeli večji javni vpliv, so se po aprilskih umorih pri Sv. Vidu začeli skrivati. Tak primer je bil uspešen mizar Martinčič z Lovranovega. Imel je veliko delavnico s 15 pomočniki ter lastno malo elektrarno. Za odhod se je odločil po pogovoru na gradu Pajkovo, ko je srečal partizanskega zaupnika, prijatelja iz mladih let, ki ga je po tem viru pozdravil: Smrt fašizmu!« Odgovoril je z vprašanjem: »Kdo je fašist?« »Kdor ni komunist.« Nekdanji prijatelj mu je razlagal, da bodo komunisti sami ustvarili sovražnika, da bodo lahko začeli boj in v njem zmagali. Povedal je, da bodo začeli ubijati župane in druge vplivne može.

Zaradi tega so se podjetniki odločali, da zapustijo vse, kar so ustvarili, in se, vsaj začasno, umaknejo. Številni na to niso bili pripravljeni in so zaradi kmetije in družine vztrajali, vendar pod velikim pritiskom. Anton Drobnič: »Oče, ki so ga že nekajkrat iskali, se je vsaj do polnoči skrival na podstrešju ali v hlevu, skednju ali na prostem. Ob vsakem zunanjem šumu ali glasu smo vztrepetali. Zlasti zlovešči so bili žvižgi in pasji lajež, kar je naznanjalo bližino partizanov. Potem smo zadrževali dih in čakali, kdaj bodo potrkali na okno ali vrata.«

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Slovenski razkol, avtor dr. Jože Možina.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1228