Obupno ubijanje deklet, mater in očetov na ozkem območju okrog Babne Gore novembra 1942 je bil akt zastraševanja, povezan z dejstvom, da se je v tistem času prav v te kraje zateklo vodstvo OF in partije, kasneje tudi Kardelj. Brez vsakega zadržka so za bivanje in delovanje uporabljali tudi hišo pomorjene družine, kot pravi Lojze Hudnik: »Spali so v mojih posteljah, omenja se Kidriča, Kocbeka, tudi Kardelja.«

Kraji, kjer so začele delovati vaške straže, so res doživele višjo raven zaščite, a pogosto so bili zlasti okoliški zaselki in samotne kmetije plen nebrzdanega partizanskega nasilja.

116 ljudi je bilo zaradi komunističnega nasilja, kot piše poročilo župana iz Rovt, brez strehe nad glavo.  Iz poročila: »Gospodarja so ubili partizani, poslopje je požgalo vojaštvo. Tako je ostala vdova sama s 5 nedoraslimi otroci.«

Božidar Fink, prej interniran v Gonarsu: »Teror partizanstva je postajal čedalje bolj nevzdržen in me je to nagnilo, da sem se odločil za udeležbo pri aktivni obrambi.«

Ko je nova oblast po vojni dajala na tehtnico vrednost človeških življenj na eno in radikalne politične cilje na drugo stran, se je brezkompromisno odločila za slednje. Po boljševističnem vzoru, ki mu je sledila v vojni, je po vojni, ko je v Evropi nastopil mir, dala pobiti vse polnoletne pripadnike oborožene protirevolucije in številne druge, ki so ji prišli v roke.

Komunisti so z ostro propagando spretno navdahnili in dali priložnost delu prebivalstva, predvsem fantom, ki niso imeli premoženja in tudi ne perspektive. Alojz Tekavec: »Moj oče je rekel, to so sami arestanti in delomrzneži. Že septembra 1941 mu je eden glavnih terencev povedal: 'Tebi bomo vzeli, ti imaš preveč.'«

 Uzurpacija oblasti, ko si je partizanska vojska ob pogojih, ki jih je sama določila, jemala pravico do jemanja ali ropanja zasebne lastnine državljanov okupirane dežele, je bila prvi vir strahu. Drugi vir, ki je na prebivalstvo deloval kot civilizacijski šok, pa so bili okrutni umori domačinov – tudi žensk, otrok in celih družin. Tretji vir latentnega strahu je predstavljalo nasilje okupatorja, pogosto izzvano s partizanskimi akcijami ali lažnimi ovadbami.

Takrat se je že dobro vedelo, kako se partizani znesejo nad svojimi nasprotniki. Talci so bili potisnjeni v položaj, v katerem so obljubili marsikaj, samo da bi si rešili glavo. O tem govori primer žene župana iz Vrbljen, ki je bila tudi partizanska jetnica, medtem ko je možu uspelo pobegniti. V ujetništvu je obljubila, da ga bo pustila in ne bo več živela pri njem.

Partizanska oblast oz. oblast Osvobodilne fronte si je svoje mesto med prebivalstvom utrjevala tudi po načelu deli in vladaj. Razlaščali so namreč zemljo političnih nasprotnikov, da bi jo delili revnejšemu prebivalstvu. S tem, da je igrala na karto podarjenega lastništva zemlje, ki je bila za slovenskega podeželskega človeka najdragocenejša dobrina, je OF marsikoga pridobila za delovanje v korist partizanov.

Najbolj so nastradali možje in fantje, ki so jih že med ofenzivo mobilizirali partizani, da so stražili prekopane poti proti Begunjam. Potem ko so partizani, ki so Otavce in še nekatere druge mobilizirali za prekop ceste in stražo, umaknili, so bili domači možje in fantje prepuščeni maščevanju okupatorja. Predvsem žene, otroci in starejši ljudje iz Otav so mislili, da so njihove moške Italijani odpeljali v internacijo. Ko so tri dni zatem ugotovili, da ležijo ubiti in nepokopani, jih poleg vsega hudega ni imel nihče niti pokopati, saj v kraju skoraj ni bilo več moških. Pokopati so jih morali ljudje iz sosednje vasi. Razmere so bile resnično apokaliptične.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Slovenski razkol, avtor dr. Jože Možina

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1227